DIRKE
Konji vlečejo enotonske sani
Na Japonskem konjske dirke, pri katerih hitrost ni merilo. Žrebci pasme banba so veliki, tehtajo tudi 1200 kilogramov.
Odpri galerijo
Živali so zares veličastne. FOTO: FB
Konjske dirke se praviloma vrtijo izključno okoli hitrosti, a to ni vedno pravilo. Na japonskem otoku Hokaido so prepričani, da mora biti tekmovanje povezano z močjo in vzdržljivostjo, ne zgolj s hitrostjo.
Dirkalni konji ban'ei, ki jim pravijo tudi banba, so resnično nekaj posebnega, saj so lahko težki tudi do 1200 kilogramov. To pomeni, da so kar dvakrat večji od običajnih konjev dosanko, ki so domorodni na otoku.
Banba so križanci s potomci delovnih konj iz Francije in Belgije, ki so jih uvozili konec 19. stoletja, da bi kmetom pomagali pri obdelovanju zemlje. Danes veljajo za samostojno pasmo, ki je zelo cenjena, še posebno večje živali. Odvisno od njihove velikosti lahko nekateri vlečejo do tone težka bremena.
Med dirko morajo vleči sani, ki so težke med 450 kilogrami in eno tono, dirkališče je peščeno, vmes pa sta najmanj dve oviri. Proga je zelo zahtevna in konji morajo vmes večkrat počivati. Džokeji nimajo bičev, temveč jih spodbujajo z zamahi in kričanjem. Neredko jahači svoje konje namenoma ustavijo, še posebno če je pred njimi velika ovira, da jih ne bi preveč utrudili in jim tako onemogočili, da bi prečkali ciljno črto. Tesne zmage za nekaj centimetrov in fotofiniši se na teh dirkah ne dogajajo.
Tekma je končana šele, ko konj v celoti zvleče sani čez ciljno črto.
Dirke s konji banba so se začele leta 1887, vendar so na Hokaidu popularne šele od sredine 20. stoletja. Vrhunec so doživele leta 1991, ko so na leto prodali za več kot 258 milijonov evrov vstopnic.
A sledil je japonski ekonomski zlom in šport zdaj izvajajo zgolj na enem dirkališču. Leta 2012 so dirke označili za kulturno dediščino, na pomoč so priskočili številni sponzorji in od takrat se ponovno na veliko dirka. Leta 2017 so prodali že za okoli 20 milijonov vstopnic.
Konj je na cilju, šele ko sani prečkajo ciljno črto.
Dirkalni konji ban'ei, ki jim pravijo tudi banba, so resnično nekaj posebnega, saj so lahko težki tudi do 1200 kilogramov. To pomeni, da so kar dvakrat večji od običajnih konjev dosanko, ki so domorodni na otoku.
Banba so križanci s potomci delovnih konj iz Francije in Belgije, ki so jih uvozili konec 19. stoletja, da bi kmetom pomagali pri obdelovanju zemlje. Danes veljajo za samostojno pasmo, ki je zelo cenjena, še posebno večje živali. Odvisno od njihove velikosti lahko nekateri vlečejo do tone težka bremena.
Bičanje ni dovoljeno.
Med dirko morajo vleči sani, ki so težke med 450 kilogrami in eno tono, dirkališče je peščeno, vmes pa sta najmanj dve oviri. Proga je zelo zahtevna in konji morajo vmes večkrat počivati. Džokeji nimajo bičev, temveč jih spodbujajo z zamahi in kričanjem. Neredko jahači svoje konje namenoma ustavijo, še posebno če je pred njimi velika ovira, da jih ne bi preveč utrudili in jim tako onemogočili, da bi prečkali ciljno črto. Tesne zmage za nekaj centimetrov in fotofiniši se na teh dirkah ne dogajajo.
Tekma je končana šele, ko konj v celoti zvleče sani čez ciljno črto.
Dirke s konji banba so se začele leta 1887, vendar so na Hokaidu popularne šele od sredine 20. stoletja. Vrhunec so doživele leta 1991, ko so na leto prodali za več kot 258 milijonov evrov vstopnic.
1991. so dirke doživele vrhunec.
A sledil je japonski ekonomski zlom in šport zdaj izvajajo zgolj na enem dirkališču. Leta 2012 so dirke označili za kulturno dediščino, na pomoč so priskočili številni sponzorji in od takrat se ponovno na veliko dirka. Leta 2017 so prodali že za okoli 20 milijonov vstopnic.
