Lačni odgriznejo kos družinskega člana

Aksolotli so posebne vodne dvoživke, ki naravno živijo le v jezeru Xochimilco v mehiški prestolnici. Zaradi zmanjšanja njihovega življenjskega okolja in vnosa invazivnih ribjih vrst, kot sta krap in tilapija, so kritično ogroženi.

Aksolotli so vse življenje dojenčki. Strokovno se pojav imenuje neotenija, pomeni pa, da živali dosežejo spolno zrelost, ne da bi izgubile katero koli od svojih lastnosti ličinke.

Mnoge druge dvoživke, kot je močerad, sčasoma razvijejo pljuča in živijo na kopnem, aksolotli pa ohranijo škrge in še naprej živijo v vodi. Tudi zob nikoli ne razvijejo, zato hrano vse življenje uživajo s sesanjem. Včasih imajo nekaj sekund po zaužitju odprta usta, zaradi česar so videti, kot da se smejijo, kar jim daje še dodatno ljubek videz.

Beli in prosojni so običajno v ujetništvu. FOTO: Iva Dimova/Getty Images

Prehranjujejo se z mesom

Aksolotli imajo na koži različne barve in vzorce. V naravi so najpogosteje rjavi ali črni z zlatimi ali olivnimi madeži. Svetlejši aksolotli, vključno z albino, levcističnimi (z zmanjšano pigmentacijo) in rožnatimi, so pogostejši v ujetništvu. Jedo vse od rib in črvov do žuželk in rakov. V ujetništvu pogosto jedo morske kozice, koščke govejih jeter, deževnike in ribje pelete.

Zaradi odprtih ust po hranjenju je videti, kot bi se nasmihali. FOTO: Renata Tyburczy/Getty Images

Mladi aksolotli in tisti z neustrezno hrano so lahko kanibali in odgriznejo kos bližnjega družinskega člana. Na srečo pa ugriz nikoli ni usoden, in sicer zaradi posebnosti, zaradi katere so predmet intenzivnega proučevanja znanstvenikov s področja biologije in medicine. Aksolotli so namreč znani po svojih izjemnih regenerativnih sposobnostih.

Čeljusti, hrbtenjača, koža, tkiva jajčnikov in pljuč ter deli srca in možganov se jim lahko obnavljajo, okončine pa jim, če jih izgubijo, zrastejo na novo. Drugače od nekaterih dvoživk, ki zmorejo enako, je, da jim na novo zrastejo prav take, kot so bile prvotne, ter da to sposobnost obdržijo vse življenje. Zaradi teh izjemnih lastnosti jih znanstveniki po vsem svetu proučujejo v upanju, da bi lahko te mehanizme nekoč uporabili za zdravljenje poškodb pri ljudeh. Poseben izziv je aksolotlova genetska zasnova, saj ima 32 milijard baz DNK, kar je desetkrat več kot človeški genom.