Medicinski fenomeni: Trdijo, da se spomnijo lastnega rojstva

Si predstavljate, da bi se spomnili trenutka, ko ste se rodili? Čeprav mnogi znanstveniki pravijo, da kaj takšnega ni mogoče, pa med nami živi peščica ljudi, ki trdijo nasprotno.

»Bila sem v temni sobi s temno rdečimi stenami. Slišala sem pridušene zvoke, kot bi poslušala pogovor v daljavi z glavo pod vodo. Tam se lebdela dolgo, zdelo se je kot cela večnost, nato me je obdala tema. Naslednje, česar se spomnim, je občutek, kot da me nekdo na silo vleče iz te sobe in nenadoma sem se znašla pod neverjetno močnimi lučmi in od povsod naokoli sem slišala piskajoče zvoke,« enega svojih najzgodnejših spominov opisuje Jane Miller, ena tistih, ki se spominjajo trenutka svojega rojstva. In ni edina. Čeprav strokovnjaki zatrjujejo, da naši možgani ob rojstvu še niso dovolj razviti, da bi sploh razumeli, kaj se okoli nas dogaja, kaj šele, da bi tvorili in shranjevali spomine, to se začne dogajati šele nekje pri tretjem letu starosti, pa Jane ni edina, ki njihovim trditvam nasprotuje.

Američanka Leanne se prav tako spominja bivanja v maternici in trenutka, ko jo je zapustila. »Bila je izredno tesno. Ležala sem v položaju fetusa, s skrčenimi nogami, ki sem jih tiščala k prsim. Nisem imela dovolj prostora in bilo mi je strašno neudobno. S hrbtom sem se uprla v steno, ki me je omejevala, in začela sem brcati, da bi nekako izborila več prostora. Nekako sem čutila, da bom prej ali slej zapustila ta prostor in komaj sem čakala, da se bo to zgodilo,« pravi Leanne, ki je enako kot Jane zvoke, ki jih je slišala v tem času, opisala kot pridušene.

»Dojenčki še nimajo dovolj razvitih predelov možganov, ki skrbijo za shranjevanje in priklic spominov. Ti predeli so sicer že tam, ko se rodimo, a povsem se bodo razvili šele do nekje tretjega leta, to je običajno tudi starost, do koder sežejo naši spomini,« pravi newyorški nevropsiholog Sanam Hafeez, specialist interne medicine iz Kalifornije Dung Trinh pa je prepričan, da se v prvih letih življenja naši možgani izredno hitro razvijajo in večajo, posledično pa nove izkušnje in spomini »prepišejo« stare in ti se izgubijo nekje med ogromnimi količinami novih možganskih celic.