Nekdanji reševalec na smrt bolnim uresničuje želje

Rešil je številna življenja, pogosto je objokoval okoliščine, zaradi katerih je njegove bolnike vzela smrt. Usode se ne da prelisičiti, je prepričan Kees Veldboer, lahko pa živiš polno življenje, dokler ti je dano. Zato mnogo tistim, ki jim bolezen napoveduje konec, pomaga uresničiti zadnjo željo, do zdaj je tako osrečil že več kot 14.000 ljudi!

Nekateri bi na tekmo, drugi v muzej

Upokojeni reševalec iz Rotterdama je pravi dobrotnik, svoje poslanstvo jemlje skrajno resno. Da bi lahko pomagal svojim bolnikom, je odkupil nekaj reševalnih vozil in opreme, tiste, ki mu zaupajo, tako lahko pelje na vse konce in kraje. Začelo se je pred leti, povsem po naključju, ko je Kees še opravljal svoj poklic: nekega moškega je moral premestiti iz ene bolnišnice v drugo, a ker se jima na cilj ni mudilo, je reševalec bolnika vprašal, ali bi si morda rad ogledal kaj v mestu. Presenečeni možakar je navdušeno prikimal in ga poprosil, naj ga odpelje do mogočnega pristanišča: Kees mu je uresničil željo, še več, čez nekaj časa je zanj organiziral prav poseben izlet – gospoda je ob pomoči prijateljev na nosilih prestavil na ladjo in mu pričaral nepozabno doživetje! »Neverjeten občutek je, ko nekoga osrečiš,« pove Kees, ki je ob upokojitvi sklenil, da se ne bo povsem poslovil od svojega poklica. Z ženo Ineke sta tako ustanovila društvo, ki na smrt obolelim uresničuje želje, pri tem pa jima pomagajo številni prostovoljci.

»Skupaj smo bili že marsikje, ogledali smo si kakšno tekmo, razstavo, švicarske Alpe ... To jim pomaga, da se poslovijo v miru. Nekateri so že v hospicu in se želijo samo za kakšno uro vrniti domov, denimo, to jim olajša odhod na oni svet,« pove Kees, ki je neko gospo nedavno odpeljal na poroko njenega vnuka in ji pričaral najlepši dan v življenju, druga gospa je želela še zadnjič jezditi, neki gospod pa navijati za njegov ljubi Ajax. Nekdo si je zaželel še zadnjič otipati sneg, zato ga je odpeljal v višje predele, ljubiteljica umetnosti pa si je oči napasla v amsterdamskem Rijksmuseumu, kjer so razstavljene Rembrandtove mojstrovine. »Resnično ne zahtevajo veliko, a žal je prav logistika, saj so po večini vsi negibni in potrebujejo nosila ter posebno oskrbo, največja ovira, saj jim svojci ne morejo kar tako organizirati ustreznega prevoza. Tu vskoči naše društvo, ki jim povrhu omogoča še zdravstveno oskrbo. Ne moremo jih povrniti zdravja, lahko pa jim znova prižgemo iskrico v očeh!« še sklene ponosni Kees.