Pica iz avtomata jezi Italijane

Pica ni le jed, pica je obred, zgodba, tradicija. Zato ne preseneča, da avtomat za pico sredi Rima razburja številne Italijane, ki jim še na misel ne pride, da bi si klasično dobroto privoščili kako drugače kakor izpod rok izkušenega pizzaiola, picopeka, in iz krušne peči.

Ne za reveže, za kraljico!

S tem bi se nedvomno strinjal tudi Raffaele Esposito, ki velja za očeta margerite: spomnimo, bilo je 11. junija 1889, ko naj bi Esposito pico ponudil visokemu obisku, Margheriti Savojski, ki je s kraljem, svojim možem Umbertom I., obiskala Neapelj. Tanko testo, obloženo z dodatki, je vedno veljalo za hrano za reveže, a po kraljevski različici zgodbe naj bi se konec 19. stoletja rodila znamenita margerita in dobila pridih specialitete ter ime po kraljevi gostji. Esposito je testo obogatil s paradižnikom, mocarelo in listi bazilike ter tako poustvaril barve združene Italije, belo, rdečo in zeleno. Napis v Neaplju Tukaj se je rodila pica margerita še danes opozarja na dragoceno dediščino, a v prestolnici je spomin na to zgodovinsko kulinarično prelomnico očitno zbledel: Esposito se nedvomno obrača v grobu, se za glavo držijo privrženci tradicije, ki jih v Italiji, kjer je domača gastronomija visoko cenjena, ni malo.



Mr. Go Pizza zgolj s pritiskom na gumb lačnemu mimoidočemu pripravi eno od štirih različnih pic v zameno za približno 4,5 evra. Avtomat pregnete testo in ga prekrije z različnimi dodatki, a rezultat se nikakor ne more kosati s pristno pico iz krušne peči, ki so jo pripravile marljive in izkušene roke picopeka. Tisti, ki jih je premagala radovednost, so odločitev po večini obžalovali: ocenjujejo, da je pica premajhna, dodatkov na njej je občutno premalo, ni dovolj topla, pa še okusna ni. Glede na to, da stoji v bližini številnih restavracij in picerij, avtomatu na stavnicah ne kaže najbolje.