Pot do templja olajšal s stopnicami, več kot 400 jih zdaj vodi do božanstva
Tempelj Baba Jogešvar Nat je že od nekdaj izjemno priljubljen med častilci Šive, a je na vrhu griča veljal za zelo težko dostopnega. Dokler ni zadeve, točneje orodja, v svoje roke vzel Ganauri Pasvan, ki je povsem sam v strmo pot vklesal več kot 400 stopnic in tako mnogim olajšal ali celo sploh omogočil pot do božanstva.
Nevarna pot
Pot do hindujskega templja v Biharju na vzhodu Indije, ki krasi vrh 457 metrov visoke vzpetine, je bila za mnoge težavna, nevarna ali celo neizvedljiva: strm podvig, ki ga po zaplatah otežuje še kamenje, se je za številne že končal s poškodbami, predvsem najmlajši so svoje čaščenje Šive končali z ranami, starejši pa si brez podpore sploh niso upali navkreber, še manj pa navzdol. Pasvan, po poklicu voznik tovornjaka in zidar, je že davno nazaj pozival skupnost k ukrepanju, a brez uspeha. Pred osmimi leti je sklenil vzeti stvari v svoje roke in se lotil izdelave kamnitih stopnic, vse od vznožja pa do vhoda v tempelj, v katerega je tudi sam zahajal redno in bil vsakokrat hvaležen, da jo je odnesel brez poškodb.
457 metrov je visoka vzpetina s templjem na vrhu.
Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev, saj k projektu v revni skupnosti nihče ni mogel prispevati, je delo potekalo izjemno počasi; za stopnice je uporabil kar kamenje, ki ga je sproti nabiral na samem hribu, in ker je delo opravljal sam s skromnim orodjem, so stopnice nastajale zelo počasi. »Včasih sem se tudi sam spraševal, ali sploh napredujem oziroma ali je vse skupaj smiselno,« pripoveduje Pasvan, ki zdaj končuje veliki projekt. Do konca mu manjka le še nekaj zaključnih stopnic, tistih, ki slovesno vodijo do vhoda v tempelj, a hrib je že mogoče premagati mnogo elegantneje in predvsem varneje kakor nekoč, je zadovoljen.
Hvaležni so mu tudi sokrajani, nanj pa so najponosnejši žena in sinova, prepričani, da jim je tako božanstvo še bolj približal ter da se mu bo dobrota poplačala z dolgim in srečnim življenjem. »Še sam ne vem, od kod vsa energija in potrpljenje, a v resnici mi to poslanstvo nikoli ni bilo naporno, vedno mi je bilo v veselje, pa čeprav se je včasih zdelo, da sem obstal na mrtvi točki,« še pove Pasvan, čigar trud je poplačan vsakokrat, ko se po stopnicah povzpne oseba, ki prej do templja ni mogla.
