Recep že 37 let živi z labodko

Velja, da je pes človekov najboljši prijatelj, a upokojeni poštar dokazuje, da je mogoče tesno vez ustvariti s katero koli živaljo. Turek Recep Mirzan se že skoraj štiri desetletja ne loči od laboda, ki mu je ob prvem srečanju pomagal pozdraviti poškodovano krilo.
 

Z gospodarjem na sprehod

Recep se je daljnega 1984. s prijatelji peljal na izlet, ko je iz avtomobila opazil ranjenega laboda. Bil je povsem sam sredi prostranega polja, jasno je bilo, da je v stiski in lahka tarča za plenilce. Ptico, ki se mu je prepustila brez upiranja, je nesel v avtomobil in jo nastanil doma, kjer je v nekaj tednih povsem okrevala in ozdravela. »Če bi jo pustil tam, bi jo požrle lisice, o tem ni dvoma,« o svoji prijateljici pove Recep, ki je labodji samici na svoji farmi blizu meje z Grčijo ustvaril prijetno domovanje.


»Obožujem živali in sem vesel, da je ostala z menoj, čeprav me je dolgo presenečalo, da kar ne želi oditi. Zato sem jo poimenoval Garip, kar pomeni čudaška,« pripoveduje Recep. Za Garip je uredil prav posebno kletko, preuredil je velik kokošnjak, ptica največ časa preživi na prostem. Gospodarja spremlja med vsemi opravili, z njim se odpravi tudi na sprehod. V prvih letih je bila izjemno živahna, pripoveduje, v zadnjem obdobju, ko je dosegla že častitljivo starost, pa je precej umirjena, tako da se njen gospodar že pripravlja na žalostno slovo. »Pripravil ji bom lep grob, da jo bom lahko obiskoval. A vsekakor upam, da bova skupaj še vsaj nekaj časa,« pojasni Recep o ptici, ki je že pošteno presegla svojo pričakovano življenjsko dobo.

Za labodjo prijateljico in druge stanovalce na farmi je dolga leta skrbel skupaj z ženo, pred časom pa je ovdovel, zato mu je živalska družba v veliko uteho. Sploh zato, ker z ženo nista imela naraščaja, pove, Garip je zanj kakor otrok in si življenje brez nje težko predstavlja.