NENAVADNO
Restavracija za veverico
Zaradi zaprtja gostiln je avtorica člankov o hrani ostala brez dela. Vse se je začelo, ko ji je stric poslal miniaturno leseno mizo s klopmi.
Odpri galerijo
Njeno življenje je hrana. No, vsaj bila je, dokler ni širjenje koronavirusa povzročilo zaprtja restavracij, zaradi česar se je Angela Hansberger, ki se je preživljala s pisanjem člankov o hrani in restavracijah, znašla brez dela. Brezdelno je posedala doma, se borila s tesnobnostjo, ki se ji je vse bolj naseljevala v prsi, dokler ni njena odrešitev prispela po pošti. Stric ji je poslal miniaturno leseno mizico s klopmi, ki naj bi jo obesila na drevo kot nekakšno hišico za veverice. »Pustila sem jo na verandi, le toliko, da odnesem smeti. Ko sem se vrnila, pa je za mini mizo kot človek sedela veverica. Dala sem ji nekaj lešnikov. Podobno sem storila naslednji dan. Tretji dan pa je veverica že čakala.« To je bil prvi korak k prav posebni restavraciji za živalco.
V teh dneh ima Angela polne roke dela. Na štedilniku brbota zelenjavna juha, na rezalni deski čakajo narezane gobe in bambusovi kalčki. V skledici lanena semena. Na kuhinjskem pultu pa skodela iz bambusa. Seveda miniaturna, v katero bo zložila juhico za veverico.
Ta pa jo v enem grižljaju, skupaj z bambusovo skodelico, pospravi kot za šalo. »Pogrešala sem restavracije. Zato sem odprla svojo. A za veverice,« razloži Angela, ki dneve preživlja v poustvarjanju svojih priljubljenih jedi v miniaturnih različicah, hkrati pa se poglablja v prehrano prikupnih glodavcev s košatim repom. »Jedi za veverico sem začela tudi lično postavljati na bambusove krožničke in skodelice. Učim se, kaj jim paše, kaj je dobro za njih in kaj ne. Glavne jedi poskušam pripravljati večinsko iz oreščkov, žitaric in sadja, s prebiranjem literature pa širim svoje znanje, kaj veverice še jedo.« Seveda pa je, ker je to pač primerno za vsako nekoliko boljšo restavracijo ali bistro, za mizico sešila tudi prt, včasih veveričkin jedilni kotiček ozaljša z vazico s cvetjem. Kar hvaležna žival uvidi in svoji gostiteljici trud poplača. »En dan je priskakljala in na mizo odložila kepico zvitega listja. Mislim, da je bila to napitnina in zahvala.«
V teh dneh ima Angela polne roke dela. Na štedilniku brbota zelenjavna juha, na rezalni deski čakajo narezane gobe in bambusovi kalčki. V skledici lanena semena. Na kuhinjskem pultu pa skodela iz bambusa. Seveda miniaturna, v katero bo zložila juhico za veverico.
Pogrešala sem restavracije. Zato sem odprla svojo.
Ta pa jo v enem grižljaju, skupaj z bambusovo skodelico, pospravi kot za šalo. »Pogrešala sem restavracije. Zato sem odprla svojo. A za veverice,« razloži Angela, ki dneve preživlja v poustvarjanju svojih priljubljenih jedi v miniaturnih različicah, hkrati pa se poglablja v prehrano prikupnih glodavcev s košatim repom. »Jedi za veverico sem začela tudi lično postavljati na bambusove krožničke in skodelice. Učim se, kaj jim paše, kaj je dobro za njih in kaj ne. Glavne jedi poskušam pripravljati večinsko iz oreščkov, žitaric in sadja, s prebiranjem literature pa širim svoje znanje, kaj veverice še jedo.« Seveda pa je, ker je to pač primerno za vsako nekoliko boljšo restavracijo ali bistro, za mizico sešila tudi prt, včasih veveričkin jedilni kotiček ozaljša z vazico s cvetjem. Kar hvaležna žival uvidi in svoji gostiteljici trud poplača. »En dan je priskakljala in na mizo odložila kepico zvitega listja. Mislim, da je bila to napitnina in zahvala.«
Predstavitvene informacije
Komentarji:
22:45
Trgovska logika