ANTONIO SENO
Rojstni dan dočakal izgubljen v džungli
Prepričan je bil, da v globokem gozdu ne bo preživel. Tu in tam je ukradel kakšno jajce.
Odpri galerijo
Svojci niso mogli verjeti, da je Antonio še živ. FOTO: Twitter
S svojo cessno 210 je letel že ničkolikokrat, da bi šlo kaj lahko po zlu, ni niti pomislil. Toda tokratna pot v bližnje mesto Almerin bi se za Antonia Seno kmalu končala tragično. Njegovo letalo je ob začrtani poti ob reki Amazonki nenadoma začelo izgubljati moč, edina rešitev je bil zasilni pristanek.
Komajda je našel primerno čistino, letalo pa so potem, ko je bilo že varno na tleh, zajeli plameni. Antonio je v zadnjem hipu pograbil svoj nahrbtnik, v katerem je bilo nekaj hrane, in se zatekel na varno, no, vsaj tako je mislil, ko je spoznal, da se je znašel sredi globoke džungle. Na smrt prestrašen se je kmalu vrnil k zoglenelim razbitinam letala in tam ostal prvi teden; v daljavi je sicer slišal reševalne helikopterje in letala, a upanja, da bodo preleteli ravno njegovo čistino, ni bilo, je spoznal in zato sklenil sam poiskati pomoč.
Dva tedna je taval po džungli, v kateri je doživel tudi svoj 36. rojstni dan, in trepetal pred pastmi neprizanesljive narave. Na smrt se je bal krokodilov in kač ter pajkov in številnih neznanih zveri, in ker ima noč svojo moč, si večino časa ni upal zatisniti očesa. Nato pa sta nastopili še sestradanost in dehidracija, prepričan je bil, da se mu bliža konec.
Nekega dne, ko je že povsem onemogel, shujšal je namreč za 25 kilogramov, taval skozi gozd, je zagledal belo ponjavo: čisto, kar je pomenilo, da jo je nekdo razprostrl šele nedavno. In ko je uzrl še košaro, polno kostanja in orehov, je vedel, da je v bližini človek. Nabiralci plodov so nemudoma obvestili reševalce in policijo, ti pa njegove na smrt prestrašene svojce, ki so se v srcih že poslavljali od ljubega Antonia.
Prav misel na starše, brata in sestro ga je ohranjala pri življenju, je pozneje pojasnil junak džungle. No, pa nekaj ptičjih jajc, ki jih je s strahom ukradel, in gozdnih plodov, ki si jih je med avanturo upal nabrati, vsakokrat v strahu, da je zaužil kaj strupenega.
Ni verjel, da bo kos divjini. FOTO: Odmeyer/Getty Images
Komajda je našel primerno čistino, letalo pa so potem, ko je bilo že varno na tleh, zajeli plameni. Antonio je v zadnjem hipu pograbil svoj nahrbtnik, v katerem je bilo nekaj hrane, in se zatekel na varno, no, vsaj tako je mislil, ko je spoznal, da se je znašel sredi globoke džungle. Na smrt prestrašen se je kmalu vrnil k zoglenelim razbitinam letala in tam ostal prvi teden; v daljavi je sicer slišal reševalne helikopterje in letala, a upanja, da bodo preleteli ravno njegovo čistino, ni bilo, je spoznal in zato sklenil sam poiskati pomoč.
Dva tedna je taval po džungli, v kateri je doživel tudi svoj 36. rojstni dan, in trepetal pred pastmi neprizanesljive narave. Na smrt se je bal krokodilov in kač ter pajkov in številnih neznanih zveri, in ker ima noč svojo moč, si večino časa ni upal zatisniti očesa. Nato pa sta nastopili še sestradanost in dehidracija, prepričan je bil, da se mu bliža konec.
Nekega dne, ko je že povsem onemogel, shujšal je namreč za 25 kilogramov, taval skozi gozd, je zagledal belo ponjavo: čisto, kar je pomenilo, da jo je nekdo razprostrl šele nedavno. In ko je uzrl še košaro, polno kostanja in orehov, je vedel, da je v bližini človek. Nabiralci plodov so nemudoma obvestili reševalce in policijo, ti pa njegove na smrt prestrašene svojce, ki so se v srcih že poslavljali od ljubega Antonia.
36
dni je taval.
dni je taval.
Prav misel na starše, brata in sestro ga je ohranjala pri življenju, je pozneje pojasnil junak džungle. No, pa nekaj ptičjih jajc, ki jih je s strahom ukradel, in gozdnih plodov, ki si jih je med avanturo upal nabrati, vsakokrat v strahu, da je zaužil kaj strupenega.
