Sanjska služba: ne počne ničesar
Najbolje mu gre, ko ne počne ničesar: lenoba, ki so mu jo v prejšnji službi pri založbi očitali, mu danes prinaša kruh. Šodži Morimoto je namreč pred leti ugotovil, da je že njegova prisotnost za ljudi tako zelo prijetna in zaželena, da jo lahko preprosto zaračunava. Postal je profesionalni družabnik, za uro z 38-letnikom je treba odšteti približno 70 evrov.
Največ rednih strank
Iz lenobe je ustvaril dobičkonosen posel, poleg tega pa je pri opisu svoje storitve jasno opredelil, česa med druženjem s stranko ne bo počel, da takoj odpravi morebitne nejasnosti. Če je kdo torej mislil, da je Šodži nekakšen spremljevalec, ki bi bil pripravljen tudi na kakršna koli spolna dejanja, se pošteno moti; ne dišijo mu niti fizična dela, zato ne bo nikomur pomagal pri selitvi, pospravljanju, gradbenih delih ipd.
Ostaja zvest svojemu poslanstvu, to je, da ne počne ničesar: ko ga stranke najamejo, se lahko torej nadejajo le preživljanja časa med klepetom, morda kakšne družabne igre, obiska kavarne. Marsikdo od njega ne pričakuje niti tega, najamejo ga zgolj zato, da ne bi bili sami. Da bi jim na železniški postaji pomahal v slovo. Ali pa da bi jih pospremil v klube, v katere jim je nerodno z ustaljeno družbo. Ali pa da bi bili videti zasedeni, da jih kdo drug ne bi nadlegoval oziroma bi se lahko izognili prijateljem.
70 evrov za uro družbe je treba odšteti.
Posel mu cveti, je zadovoljen, mu je pa pandemija odvzela kar nekaj priložnosti za zaslužek, priznava za Reuters. V predkoronskih časih je kratkočasil tudi po štiri stranke na dan, danes ga najameta povprečno dve, a to več kot zadostuje, da udobno preživlja ženo in otroka, je zadovoljen Šodži. Svoje storitve ponuja prek družabnih omrežij, kjer ima več tisoč sledilcev, največ zaslužka pa mu prinesejo redne stranke; najzvestejša med njimi ga je tako poklicala že kar 270-krat! Delovna etika je na Japonskem pač zelo visoko cenjena, tako tudi Šodžijeve t. i. službe ne kritizirajo, saj je svoj leni značaj koristno unovčil.
