Šepetalec rakunom že dve desetletji

Vse se je začelo leta 1999, ko je njegova zdaj že pokojna žena domov prinesla poškodovanega rakuna, ki ga je nekdo zbil z avtomobilom in ga onemoglega kar pustil na cesti. Več dni ga je negovala in zanj skrbela kot za otroka, ko je bil dovolj krepak, ga je izpustila v divjino. Ampak rakun se je čez nekaj tednov začel vračati k njej, po priboljške, kakopak, sčasoma pa ji je predstavil še svojo družino in prijatelje.

Obljuba ženi 

Tako se je začela rakunska saga, ki se je nadaljevala tudi po ženini smrti. James Blackwood, neutolažljiv zaradi izgube življenjske sopotnice, je našel uteho v družbi simpatičnih zverinic, še na misel mu ni prišlo, da bi jim obrnil hrbet in jih odslovil. Ter prepustil na milost in nemilost pogosto trde zime v kanadski Novi Škotski, kjer se je preživljal kot policist, zadnja leta pa je upokojen. Žena mu je namreč na smrtni postelji zabičala, da mora redno skrbeti za živali, ki računajo na njegovo ljubezen in darežljivost, tako se vsak večer pred njegovo hišo zgrne kakšnih 25 rakunov, ki komaj čakajo na dobrote, kot so grozdje in hrenovke. Kot pojasnjuje James, rakuni živijo v gozdu nedaleč od njegove hiše, in ko napoči čas za večerjo, se nagnetejo pred glavnim vhodom, da kdaj s težavo odpre vrata. A James se ne razjezi, še več, živali ga tako zelo osrečujejo, da je svoje dogodivščine z njimi sklenil posneti in objaviti na youtubu.


Tam je zdaj znan kot šepetalec rakunom, njegove posnetke si redno ogleduje več kot 200.000 ljudi, James pa si osamljenost preganja tudi s klepetom po medmrežju in z veseljem odgovarja na vprašanja radovednežem. Številni oboževalci mu radodarno ponujajo živež za rakune, a on hvaležno odklanja ponujeno, saj da ima zase in za živalske prijatelje več kot dovolj, dobri ljudje pa naj raje darujejo zavetiščem v svoji okolici ali dobrodelnim organizacijam. Ali pa tudi sami nahranijo gozdna bitjeca in jim olajšajo trdo zimo.