Tarzan iz Karačija: že osem let živi na drevesu

Pravijo mu Tarzan iz Karačija, verjetno povsem upravičeno. Farman Ali, 28-letnik iz Pakistana, si je namreč pred leti dom ustvaril kar v drevesni krošnji, a nikakor ne zaradi želje po avanturi ali uporniškega duha.

Za zdaj plezanje zanj še ni ovira.

Na drevo ga je prisilila tragedija, pojasnjuje ubogi Farman: po smrti staršev si namreč ni več mogel privoščiti strehe nad glavo in je tako rekoč čez noč postal brezdomec. Preostalo mu je le še – drevo.

Vsi so ga zapustili

Nekaj časa je živel na ulici, a sta bili nenehno tavanje in iskanje varnega kotička izjemno naporni. Kaj hitro je postal sit policistov in prebivalcev Karačija, ki so ga vseskozi odganjali, kakor golazen, se spominja. Zapustilo ga je tudi dekle, ker ji ni mogel zagotoviti dostojne finančne prihodnosti, zavračali so ga sorodniki in znanci, kaj kmalu je spoznal, da je prepuščen samemu sebi.

Začel je kovati načrt, kako bi si ustvaril dom, trajno streho nad glavo, a ker si je lahko privoščil le nekaj gradbenega materiala in osnovnih surovin, je edino rešitev videl na drevesu. Hišico si je izdelal iz odpadnega lesa, zavrženih vrat in nekaj starih cunj, vsake toliko pa jo dopolni, da se obvaruje pred vremenskimi neprilikami in si zagotovi vsaj nekaj udobja, denimo, zdaj ima že ležišče, umivalnik, celo grelnik ter luč in mobilni telefon!

Denar služi s pranjem avtomobilov ter različnimi drobnimi opravili pri premožnih; tako ima za vsakdanji kruh, pove, in za popravila oziroma prenovo svojega skromnega doma, privarčevati pa, jasno, ne more. Lačen ni, zebe ga prav tako ne, a se zaveda, da bo prej ali slej moral zapustiti drevo. Dokler je mlad in prožen, mu plezanje in življenje v nizkem in majhnem prostoru ne povzročata težav, a jasno je, da se bo tudi on postaral in da bodo posledice takšnega vsakdanjika terjale davek.

Oblasti mu za zdaj niso pripravljene pomagati, a hvaležen je že, da ga niso napodile z drevesa, ki sicer stoji na javni površini v Karačiju.