NEVERJETNO, KAJ STA NAŠLA
V zidovih hiše živelo 450.000 čebel
Za njihovo odstranitev sta lastnika plačala 10 tisočakov. Med se je cedil po stenah.
Odpri galerijo
Polno čebel in satovja
Ko kupiš staro hišo, pričakuješ, da ta ne bo v brezhibnem stanju in bo vanjo treba vložiti še nekaj časa in denarja. To sta vedela tudi zakonca Weaver, ko sta decembra lani kupila staro kmetijo iz leta 1897, s katero pa sta dobila precej več, ko sta pričakovala. V njenih zidovih si je namreč že pred desetletji ustvarilo dom okoli 450.000 čebel! »V oglasu je prodajalec zapisal, da so v zidovih čebele, a temu nisva pripisovala večjega pomena,« je dejala Sarah Weaver in dodala, da sta bila z možem, s katerim sta po dolgotrajnem iskanju vendar naletela na hišo, ki jima je bila všeč in je bila še znotraj njunih finančnih zmogljivosti, tako navdušena, da se v pripisano sploh nista poglabljala. Še več, niti na ogled nista šla, ampak sta nemudoma zagrabila to, kar se jima je zdela izjemna priložnost. A če je bilo decembra še vse v redu, sta spomladi, ko so čebele postale živahnejše, spoznala, da sta morda dobila mačka v žaklju.
Hišo sta kupila, ne da bi vstopila vanjo. Zaupala sta fotografijam in oglasu. A že ko sta prvič prestopila prag, je začetno navdušenje nekoliko splahnelo. »Vem, da prejšnja lastnica ni živela v njej, a hiša je bila v precej groznem stanju. Bila je nepredstavljivo umazana. Zdaj vem, da so bili tisto, kar sem imela za umazanijo, v resnici ostanki medu.« A čebelic tedaj še ni bilo na spregled, morda ena ali dve, s prebujanjem pomladi pa sta Weaverjeva spoznala, da imata resno težavo, ki je sama ne bosta mogla rešiti. Po dolgem in počez sta iskala nekoga, ki bi jima rešil čebelji problem, dokler nista našla gradbenika in čebelarja Allana Lattanzija, ki je, ko je parkiral pred njunim domom, vedel, da je enkrat že bil tu. Tedaj, ko je tu živela bivša lastnica, od katere sta Weaverjeva kupila hišo. Tudi ona se je namreč želela rešiti čebel, a se je nato raje preselila, hišo pa dala na nepremičninski trg, saj bi bil ta poseg zanjo finančno prevelik. Storitev namreč stane deset tisočakov. V to kislo jabolko sta Weaverjeva sicer ugriznila, a morata zdaj dom oddajati, da bosta lahko plačala prenovo.
Objekt je moral sleči, odstraniti žuželke in ga na novo obleči.
Hišo sta kupila, ne da bi vstopila vanjo. Zaupala sta fotografijam in oglasu. A že ko sta prvič prestopila prag, je začetno navdušenje nekoliko splahnelo. »Vem, da prejšnja lastnica ni živela v njej, a hiša je bila v precej groznem stanju. Bila je nepredstavljivo umazana. Zdaj vem, da so bili tisto, kar sem imela za umazanijo, v resnici ostanki medu.« A čebelic tedaj še ni bilo na spregled, morda ena ali dve, s prebujanjem pomladi pa sta Weaverjeva spoznala, da imata resno težavo, ki je sama ne bosta mogla rešiti. Po dolgem in počez sta iskala nekoga, ki bi jima rešil čebelji problem, dokler nista našla gradbenika in čebelarja Allana Lattanzija, ki je, ko je parkiral pred njunim domom, vedel, da je enkrat že bil tu. Tedaj, ko je tu živela bivša lastnica, od katere sta Weaverjeva kupila hišo. Tudi ona se je namreč želela rešiti čebel, a se je nato raje preselila, hišo pa dala na nepremičninski trg, saj bi bil ta poseg zanjo finančno prevelik. Storitev namreč stane deset tisočakov. V to kislo jabolko sta Weaverjeva sicer ugriznila, a morata zdaj dom oddajati, da bosta lahko plačala prenovo.
