OPAŽENA
Bralec na obrobju Ljubljane ujel sivi eminenci Slovenije (FOTO)
Zatopljena sta bila v pogovor.
Odpri galerijo
Franc Rode in Ernest Petrič v gostilni v bližini Ljubljane. FOTO: Bralec poročevalec
Na vrtu znane gostilne na obrobju Ljubljane, ki je že več generacij v družinskih rokah, je naš bralec ujel dva ugledna Slovenca. Dva možakarja, za katera bi lahko rekli, da sta sivi eminenci slovenske družbeno-politične scene. Ernest Petrič in kardinal Franc Rode.
Prvi je nekdanji predsednik ustavnega sodišča, ki je za mnoge nesporna avtoriteta na Slovenskem. Zadnja leta deluje kot predavatelj in hkrati kot eden izmed svetovalcev slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Spomnimo, poleti je dvignil veliko prahu, ker je na Gregorčičevi ulici pred stavbo vlade povedal nekaj pikrih protestnikom. Šteje 83 let in v intervjuju pred dvema letoma za Ognjišče je dejal, da se navkljub letom trudi biti aktiven, a da je zdravje na prvem mestu: »To mi ne vzame toliko fizične energije, ampak me predvsem načne na psihični ravni. Zavedam se, da je zdravje pomembno in ga moram pri svojih letih postavljati na prvo mesto. Kot drugo se zavedam, da postaneš omejen pri drugih rečeh. Ves čas sem se zelo rad ukvarjal s športom. Zdaj je moja realnost kakšen sprehod in še to ne preveč dolg, občasno malce plavanja ali jutranje telovadbe in to je to, kar zmorem.«
Že vse življenje se ukvarja s pravom, mednarodnim pravom in mednarodnimi odnosi. Bil je tudi diplomat, zato ne čudi, da se sreča tudi s kardinalom Rodetom. Slednji šteje 85 let. Redko je viden v javnosti, nazadnje pa je 15. avgusta obhajal biserno mašo na Brezjah, ob prazniku Marijinega Vnebovzetja. Takrat je dejal, da ga pred leti niso razumeli, ko je vernike opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod. Rode je izpostavil še potrebo po spravi, ki je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest.
Kot je takrta dejal po odhodu v Rim dogajanja v Sloveniji ni podrobno spremljal, ga pa je spremljala kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi. Spomnil je na leto 1990, ko je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. »Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov. Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.«
Zagotovo sta se imela Rode in Petrič o marsičem pogovarjati.
Prvi je nekdanji predsednik ustavnega sodišča, ki je za mnoge nesporna avtoriteta na Slovenskem. Zadnja leta deluje kot predavatelj in hkrati kot eden izmed svetovalcev slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Spomnimo, poleti je dvignil veliko prahu, ker je na Gregorčičevi ulici pred stavbo vlade povedal nekaj pikrih protestnikom. Šteje 83 let in v intervjuju pred dvema letoma za Ognjišče je dejal, da se navkljub letom trudi biti aktiven, a da je zdravje na prvem mestu: »To mi ne vzame toliko fizične energije, ampak me predvsem načne na psihični ravni. Zavedam se, da je zdravje pomembno in ga moram pri svojih letih postavljati na prvo mesto. Kot drugo se zavedam, da postaneš omejen pri drugih rečeh. Ves čas sem se zelo rad ukvarjal s športom. Zdaj je moja realnost kakšen sprehod in še to ne preveč dolg, občasno malce plavanja ali jutranje telovadbe in to je to, kar zmorem.«
Že vse življenje se ukvarja s pravom, mednarodnim pravom in mednarodnimi odnosi. Bil je tudi diplomat, zato ne čudi, da se sreča tudi s kardinalom Rodetom. Slednji šteje 85 let. Redko je viden v javnosti, nazadnje pa je 15. avgusta obhajal biserno mašo na Brezjah, ob prazniku Marijinega Vnebovzetja. Takrat je dejal, da ga pred leti niso razumeli, ko je vernike opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod. Rode je izpostavil še potrebo po spravi, ki je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest.
Rode nedavno o sanjah zedinjene Slovenije
Kot je takrta dejal po odhodu v Rim dogajanja v Sloveniji ni podrobno spremljal, ga pa je spremljala kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi. Spomnil je na leto 1990, ko je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. »Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov. Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.«Zagotovo sta se imela Rode in Petrič o marsičem pogovarjati.
