Bralka: Z otrokom sem morala k zdravniku, kar sem videla, me je pretreslo
V zdravstvenem domu le še osebje in ena izolacijska soba za otroke, druga za odrasle. Hodniki zaprti in neprehodni.
Odpri galerijo
Na nas se je obrnila bralka iz Ljubljane, ki je te dni z otrokom obiskala izbranega pediatra. Njeno pismo objavljamo v celoti.
V teh nalezljivih časih nerada hodim ven iz hiše, še posebej ne v zaprte prostore, a v sredo sem bila primorana obiskati zdravnika v enem od zdravstvenih domov v Ljubljani. Skoraj triletni otrok je imel že četrti dan visoko vročino, bolečine v trebuhu in smrkast nos, sredstva za zbijanje vročine pa niso kaj prida prijela. Kaj storiti? Iti v leglo virusov in tvegati, da stakne koronavirus – nenazadnje imam doma tudi moža, ki je sladkorni bolnik tip ena in mi ni vseeo zanj – ali da v danem hipu naredim, kar bi naredila v običajnih razmerah – obiskala pediatra.
A razmere niso običajne, zato sem naprej poklicala v zdravstveni dom, in vprašala za nasvet. Otrok sicer ni bil v življenjski nevarnosti – povsem priseben –, a ker so ravno imeli prosti termin, so mi rekli, naj prideva kar takoj in me pomirili, da zaščitne maske dobiva tam. Hitro sem vzela najnujneše in se odpeljala. Običajno na pol v paniki preverjam, ali sem s seboj vzela ključe, denarnico in mobilni telefon, tokrat sem premišljevala, ali imam razkužilo in alkoholne robčke.
– Brutalne kazni za tiste, ki bodo v teh dneh uporabljali otroška igrišča
– Vroča novica z Doba: inštruktor okužen, več ljudi v izolaciji
– Bralka: Z otrokom sem morala k zdravniku, kar sem videla, me je pretreslo
– Pogovor z Italijanko: Ne morem živeti kot prej, staršev že dolgo nisem videla
– Tinka (30) tik pred odkritjem zdravila za novi koronavirus
– Konopljine kapljice nemočne v boju z virusom
Okolica zdravstvenega doma je bila kot mesto duhov. Nekaj čakajočih pred lekarno, ki so stali narazen dva metra in več, pred vhodom v zdravstveni dom pa zaseda dveh zdravstvenih delavcev, ki v knjigi preverita, ali si res naročen – kot kaže, jima o prihodih javljajo posemezne ambulante –, ti razkužita roke in obiskovalcem ponudita maske.
Ker je bila maska prevelika za otroka, se je nenehno stikala, otrok pa, saj veste …v jok, da tega ne bo nosil. A sva se potem igrala marsovčke in gasilce vse do novega izziva, ko sva se spopadla z zdravnikom v skafandru. Popolnoma oblečen v belo tkanino, z rokavicami in masko na obrazu, ki zakrivajo tudi čelo. Če sem doslej vedno poskušala razbrati, kaj nekdo misli z obraznih potez, zdaj skoraj ni bilo mogoče. Pri tem pa sem zdravnika zaradi joka otroka, ki kar na enkrat ni več prepoznal svoje prijazne zdravnice z iskrenim nasmehom, le s težavo slišala, kar mi govori.
Vse se je dogajalo v eni in edini izolacijski sobi. Zdravstveni dom, kakršnega poznamo, ne deluje več tako kot prej. Vstop v zdravstveni dom je, če sem prav razumela, dovoljen le zaposlenim, obiskovalce po predhodnem naročilu pa napotijo v izolacijsko sobo za otroke ali odrasle. Vstopa lahko le en po en. Takrat sva bila z otrokom edina in ne vem, kako bi bilo, če bi jih bilo več. Bi morda stali zunaj?
Zdravnica je povedala, da se je število pregledov bistveno zmanjšalo. Če so nekoč šteli na en turnus zdravnika okoli 70 ljudi, jih je zdaj v celem dnevu okoli 20.
Tudi dostopa do laboratorija ni več. Osebje je otroku vzelo kri kar stoje v izolacijski sobi, ki je zelo prazna in z najosnovnejšo medicinsko opremo – stetoskop in aparati za pregled ušesa in grla.
Besede zdravnice, ali obstaja možnost, da sem se danes v izolacijski sobi okužila s koronavirusom, me niso ravno pomirile. »Veste, težko je vedeti. Poleg koronavirusa zdaj razsajajo tudi razne viroze in gripe,« je povedala, zaščitne maske pa tudi niso najboljša zaščita.
Hja, v tistem trenutku me je pomirilo le to, da otroku ni potrebno v bolnišnico in da so otroka izredno lepo sprejeli. Za vse ostalo, pa bo jasno v naslednjih tednih in mesecih. Upajmo na najboljše in na čimanj tragičnih zgodb.
V teh nalezljivih časih nerada hodim ven iz hiše, še posebej ne v zaprte prostore, a v sredo sem bila primorana obiskati zdravnika v enem od zdravstvenih domov v Ljubljani. Skoraj triletni otrok je imel že četrti dan visoko vročino, bolečine v trebuhu in smrkast nos, sredstva za zbijanje vročine pa niso kaj prida prijela. Kaj storiti? Iti v leglo virusov in tvegati, da stakne koronavirus – nenazadnje imam doma tudi moža, ki je sladkorni bolnik tip ena in mi ni vseeo zanj – ali da v danem hipu naredim, kar bi naredila v običajnih razmerah – obiskala pediatra.
A razmere niso običajne, zato sem naprej poklicala v zdravstveni dom, in vprašala za nasvet. Otrok sicer ni bil v življenjski nevarnosti – povsem priseben –, a ker so ravno imeli prosti termin, so mi rekli, naj prideva kar takoj in me pomirili, da zaščitne maske dobiva tam. Hitro sem vzela najnujneše in se odpeljala. Običajno na pol v paniki preverjam, ali sem s seboj vzela ključe, denarnico in mobilni telefon, tokrat sem premišljevala, ali imam razkužilo in alkoholne robčke.
Preberite tudi:
– Bobovnik udaril brez milosti: Debilnost ni opravičilo– Brutalne kazni za tiste, ki bodo v teh dneh uporabljali otroška igrišča
– Vroča novica z Doba: inštruktor okužen, več ljudi v izolaciji
– Bralka: Z otrokom sem morala k zdravniku, kar sem videla, me je pretreslo
– Pogovor z Italijanko: Ne morem živeti kot prej, staršev že dolgo nisem videla
– Tinka (30) tik pred odkritjem zdravila za novi koronavirus
– Konopljine kapljice nemočne v boju z virusom
Okolica zdravstvenega doma je bila kot mesto duhov. Nekaj čakajočih pred lekarno, ki so stali narazen dva metra in več, pred vhodom v zdravstveni dom pa zaseda dveh zdravstvenih delavcev, ki v knjigi preverita, ali si res naročen – kot kaže, jima o prihodih javljajo posemezne ambulante –, ti razkužita roke in obiskovalcem ponudita maske.
Zdravniki imajo zdaj zelo malo pacientov, imajo pa ogromno dela z maili in s telefoni. V zdravstvenih domovih veljajo posebni ukrepi za zmanjšanje širjenja koronavirusa.
Ker je bila maska prevelika za otroka, se je nenehno stikala, otrok pa, saj veste …v jok, da tega ne bo nosil. A sva se potem igrala marsovčke in gasilce vse do novega izziva, ko sva se spopadla z zdravnikom v skafandru. Popolnoma oblečen v belo tkanino, z rokavicami in masko na obrazu, ki zakrivajo tudi čelo. Če sem doslej vedno poskušala razbrati, kaj nekdo misli z obraznih potez, zdaj skoraj ni bilo mogoče. Pri tem pa sem zdravnika zaradi joka otroka, ki kar na enkrat ni več prepoznal svoje prijazne zdravnice z iskrenim nasmehom, le s težavo slišala, kar mi govori.
Vse se je dogajalo v eni in edini izolacijski sobi. Zdravstveni dom, kakršnega poznamo, ne deluje več tako kot prej. Vstop v zdravstveni dom je, če sem prav razumela, dovoljen le zaposlenim, obiskovalce po predhodnem naročilu pa napotijo v izolacijsko sobo za otroke ali odrasle. Vstopa lahko le en po en. Takrat sva bila z otrokom edina in ne vem, kako bi bilo, če bi jih bilo več. Bi morda stali zunaj?
Zdravnica je povedala, da se je število pregledov bistveno zmanjšalo. Če so nekoč šteli na en turnus zdravnika okoli 70 ljudi, jih je zdaj v celem dnevu okoli 20.
Tudi dostopa do laboratorija ni več. Osebje je otroku vzelo kri kar stoje v izolacijski sobi, ki je zelo prazna in z najosnovnejšo medicinsko opremo – stetoskop in aparati za pregled ušesa in grla.
Svojega otroka sem želela testirati na koronavirus, predvsem zato, da vem, ali naj mu omejim stike z očetom diabetikom, ki je zdaj zelo ranljiv, pa je zdravnica moje vprašanje na pol preslišala. Odgovorila je le, da se bodo zdaj vsi pregledi domnevno okuženih izvajali le še v ZD Vič - Rudnik in tam bo, kot kaže, baza za otroke in odrasle, ki imajo simptome covida-19. Vse bodo pregledovali na enem mestu, ne glede na to, iz katerega ljubljanskega zdravstvenega doma prihajaš.
Besede zdravnice, ali obstaja možnost, da sem se danes v izolacijski sobi okužila s koronavirusom, me niso ravno pomirile. »Veste, težko je vedeti. Poleg koronavirusa zdaj razsajajo tudi razne viroze in gripe,« je povedala, zaščitne maske pa tudi niso najboljša zaščita.
Hja, v tistem trenutku me je pomirilo le to, da otroku ni potrebno v bolnišnico in da so otroka izredno lepo sprejeli. Za vse ostalo, pa bo jasno v naslednjih tednih in mesecih. Upajmo na najboljše in na čimanj tragičnih zgodb.