Kolumna Tomaža Miheliča: Brca v (t)emo
Namesto svežega pristopa smo z Emo Fresh dobili nedokončane glasbene eksperimente iz slovenskih otroških sob.
Odpri galerijo
Namesto svežega pristopa smo z Emo Fresh dobili nedokončane glasbene eksperimente iz slovenskih otroških sob. FOTO: RTV SLO
Spet sem se spotaknil ob nekaj, kar je najmanj dvakrat na leto osrednja tema vseslovenskih pogovorov. Tokrat je prišel predizbor za slovenskega predstavnika na pesmi Evrovizije celo nekoliko predčasno, saj se je glavna organizatorka, nacionalna RTV, odločila, da na svojstven način spodbudi mlade k sodelovanju. Inovativnosti ni videti konca, če sta Zala in Gašper opozorila nase, je recept za visoko uvrstitev zagotovo v milenijski generaciji.
Tako so poleg osrednjega izbora, na katerem pričakujejo že uveljavljena imena domače glasbene scene, dobili priložnost še nadobudni mladeniči in mladenke, da v domačih dnevnih sobah posnamejo posnetke skladb in se potegujejo za vstopnico na Emo 2020. Bistroumneži so si za tovrsten način popularizacije festivala med mladimi izmislili naziv Ema Fresh, kar naj bi pomenilo, da gre za svežo pogruntavščino. Vendar smo že po uvodnem tednu ugotovili, da vse skupaj spominja na krike obupa, kajti odmevnost med tistimi, ki naj bi jim bilo vse skupaj namenjeno, je zanemarljiva.
Nekaj tisoč ogledov na youtubu je maksimum dometa in niti razgibana peterica laičnih komentatorjev (z dvema svetlima izjemama) celotnemu projektu ne zmore vdihniti prepotrebnega življenja. Vse skupaj je podobno osnovnošolskemu zabavnoglasbenemu tekmovanju, pri katerem se najstniki trudijo, da bi se približali vrstnikom s svetovnih glasbenih lestvic, v resnici pa je vse skupaj podobno pitanju glasbeno podhranjenih.
Celotna zadeva poteka tako, da vsak dan predstavijo dva različna demo posnetka, ki ju komentatorski par pospremi s precej trivialnimi izjavami v smislu, kako simpatična je pevka oziroma pevec, kako lepo gleda v kamero, prekaljeni maček evrovizijskega cirkusa in novinar Denis Živčec pa se na vse pretege trudi, da bi se raje nasmihali njegovemu duhovičenju, kakor da bi se posmehovali že neštetokrat slišanim melodijam in bizarnim besedilom.
Da laiki komentirajo laike, je bizarno že samo po sebi, ampak pozivati javnost, da na podlagi nedokončanih skladb oziroma demo posnetkov glasuje za favorita, to pa je absurd brez primere. Če potegnemo vzporednice z vrtnarstvom, je tovrsten princip podoben, kot če bi komu vnaprej prodali povrtnine, še preden smo semena sploh zasadili v zemljo. Tako se spet precej nespametno porablja denar, ki bi ga bilo bolje prihraniti za nastop našega predstavnika na Evroviziji, saj je znano, da so poleg prepričljivega komada in izvedbe zelo pomembni odrska postavitev, luči, grafična podoba in vsak najmanjši detajl, za katerega je treba seči globoko v žep.
Ob vsem tem pa me je zbodla še ena precej nelogična odločitev dobro plačanih veleumov. Med komentatorji je denimo Bojan Cvjetićanin, zelo nadarjen in privlačen pevec priljubljene skupine Jocker Out, ki bi moral biti med glavnimi favoriti na Emi, a namesto tega so odgovorni sklenili, da ta dragulj uporabijo za nesmiselno polnjenje spremljevalnega programa. Tako ni čudno, da je svežino zamenjal že pregovorno zastareli vonj po naftalinu, ki se po hodnikih nacionalke vleče še iz časov, ko so s tega nekoč tako opevanega in paradnega televizijskega konja pregnali Mišo Molk. Pod njeno taktirko se je o slovenskih predstavnikih na veliko pisalo, hkrati pa so se ustvarjale največje uspešnice, ki jih še danes poslušamo in prepevamo, medtem ko so skladbe zadnjih let šle precej hitro v pozabo.
Tako so poleg osrednjega izbora, na katerem pričakujejo že uveljavljena imena domače glasbene scene, dobili priložnost še nadobudni mladeniči in mladenke, da v domačih dnevnih sobah posnamejo posnetke skladb in se potegujejo za vstopnico na Emo 2020. Bistroumneži so si za tovrsten način popularizacije festivala med mladimi izmislili naziv Ema Fresh, kar naj bi pomenilo, da gre za svežo pogruntavščino. Vendar smo že po uvodnem tednu ugotovili, da vse skupaj spominja na krike obupa, kajti odmevnost med tistimi, ki naj bi jim bilo vse skupaj namenjeno, je zanemarljiva.
Nekaj tisoč ogledov na youtubu je maksimum dometa in niti razgibana peterica laičnih komentatorjev (z dvema svetlima izjemama) celotnemu projektu ne zmore vdihniti prepotrebnega življenja. Vse skupaj je podobno osnovnošolskemu zabavnoglasbenemu tekmovanju, pri katerem se najstniki trudijo, da bi se približali vrstnikom s svetovnih glasbenih lestvic, v resnici pa je vse skupaj podobno pitanju glasbeno podhranjenih.
Celotna zadeva poteka tako, da vsak dan predstavijo dva različna demo posnetka, ki ju komentatorski par pospremi s precej trivialnimi izjavami v smislu, kako simpatična je pevka oziroma pevec, kako lepo gleda v kamero, prekaljeni maček evrovizijskega cirkusa in novinar Denis Živčec pa se na vse pretege trudi, da bi se raje nasmihali njegovemu duhovičenju, kakor da bi se posmehovali že neštetokrat slišanim melodijam in bizarnim besedilom.
Da laiki komentirajo laike, je bizarno že samo po sebi, ampak pozivati javnost, da na podlagi nedokončanih skladb oziroma demo posnetkov glasuje za favorita, to pa je absurd brez primere. Če potegnemo vzporednice z vrtnarstvom, je tovrsten princip podoben, kot če bi komu vnaprej prodali povrtnine, še preden smo semena sploh zasadili v zemljo. Tako se spet precej nespametno porablja denar, ki bi ga bilo bolje prihraniti za nastop našega predstavnika na Evroviziji, saj je znano, da so poleg prepričljivega komada in izvedbe zelo pomembni odrska postavitev, luči, grafična podoba in vsak najmanjši detajl, za katerega je treba seči globoko v žep.
Ob vsem tem pa me je zbodla še ena precej nelogična odločitev dobro plačanih veleumov. Med komentatorji je denimo Bojan Cvjetićanin, zelo nadarjen in privlačen pevec priljubljene skupine Jocker Out, ki bi moral biti med glavnimi favoriti na Emi, a namesto tega so odgovorni sklenili, da ta dragulj uporabijo za nesmiselno polnjenje spremljevalnega programa. Tako ni čudno, da je svežino zamenjal že pregovorno zastareli vonj po naftalinu, ki se po hodnikih nacionalke vleče še iz časov, ko so s tega nekoč tako opevanega in paradnega televizijskega konja pregnali Mišo Molk. Pod njeno taktirko se je o slovenskih predstavnikih na veliko pisalo, hkrati pa so se ustvarjale največje uspešnice, ki jih še danes poslušamo in prepevamo, medtem ko so skladbe zadnjih let šle precej hitro v pozabo.
