Lidiji so v glavi odkrili obsežen tumor (FOTO)

V času epidemije koronavirusne bolezni 19 se je za mnoge življenje skoraj ustavilo. A ne čisto za vse. Nekateri so prav v tem času morali bíti največje bitke svojega življenja, pa ne z virusom.

O svojem boju med za življenje se je izpovedala 31-letna Lidija Štorgelj iz Radmirja. Njena zgodba se začne z znaki, ki jih je opazila po prvi nosečnosti. Vse več jih je opazila, po drugi nosečnosti pa so se skupaj odločili temeljito pregledati njeno telo. Opravljene so bile številne preiskave, na koncu pa so ji zdravniki razkrili kruto resnico: obsežen tumor v glavi. 


Lidijino izpoved objavljamo v celoti:

»V času hospitalizacije sem imela obilico idej o tem, kako predstaviti svojo zgodbo o težki in mračni izkušnji, ki je ravno v času pandemije korona virusa udarila po naši mladi družinici. Poskušala se bom kratko in jedrnato osredotočiti na predstavljeno tematiko.

Moje ime je Lidija in sem 31-letna mamica dveh otrok, hči Amelija bo 10. maja dopolnila 4 leta, sin Matevž pa je bil rojen 24. 11. 2019. S partnerjem Davidom, ki je moja ljubljena skala, nama je uspelo konec leta v Mozirju v zaselku Kolovrat ustvariti skupni domek. Lotili smo se prijetne konopljine gradnje, ki se z ilovnatimi ometi odlično obnese kot čudovit in udoben dom. Na datum prihoda v nov dom, konec novembra 2019, se je prvo noč po selitvi tudi naš sinek odločil, da se nam fizično pridruži in da po napornem letu skupaj s polno paro zadihamo in uživamo. Porod je bil krasen in je potekal brez zapletov. Bili smo zelo srečni, porodniški čas je hitro mineval in virus, ki je zajel svet, na nas ni preveč vplival.

A vse le ni bilo tako popolno. Četudi se na koncu pozitivno premagani izzivi izkažejo za ravno pravšnje in potrebne. Že od prve nosečnosti moje telo ni delovalo na način, kot bi moralo. Ob obiskih zdravnikov se zadeve niso pričakovano sanirale, z leti so se simptomi slabšali in večali. Težave so se začele leta 2016 s šumenjem v ušesu, sledilo je drevenenje leve polovice obraza in jezika, kasneje so se pojavili dvojni vid in glavoboli, pojavilo se je neskladje v ravnotežju. Težko sem na primer nadzirala kolo, zanašalo me je predvsem v levo stran.


Po drugem porodu sta moj partner in njegova mama vztrajala, da opravim nekaj samoplačniških pregledov. Začelo se je s pregledom pri otorinolaringologu, ki je nemudoma ugotovil, da prvotna diagnoza – tekočina za levim bobničem, ki mi je že »najedala« sluh, ne drži več in da mora biti v ozadju nekaj drugega. Predlagano mi je bilo, da grem čim prej na kvaliteten nevrološki pregled. Pregled pri nevrologinji je pokazal sum na demielinizacijsko obolenje, verjetno multiplo sklerozo. Šok – a brez slikanja glave še ni diagnoze. Prav tako sem bila vodena v specialistični ambulanti za bolezni ščitnice z diagnozo poporodnega vnetja ščitnice s primarno hipertirozo, še brez terapije, saj sem izključno dojila sina.

23. 3. 2020 sem imela MR glave v Splošni bolnišnici Celje. Slika je pokazala obsežen benigen tumor v malih možganih in nemudoma so me hospitalizirali. Sin je bil naslednji dan star komaj 4 mesece. Prekinila sva dojenje. Že naslednji dan, 24. 3., so me prestavili na nevrokirurški oddelek v UKC Maribor. 25. 3. so izvedli obsežno operacijo, ki je bila precej delikatna. Za mojo operacijo je stal vrhunski tim strokovnjakov in iz srca bom večno hvaležna anesteziološkemu, nevrokiruškemu in negovalnemu osebju ter seveda vsem drugim. Operacija je bila zelo uspešna, nad pričakovanji. Pričakovati je popolno rehabilitacijo. Motorika je lepo odzivna, trenutno imam rahlo parezo obraznega živca po levi strani, s tedni pa se tudi tu pričakujejo izboljšanja. V bolnišnici me je najbolj mučil naval mleka, zaradi česar sem dobila začetni mastitis in pristala na antibiotiku, se pa je tudi to izboljšalo. Obiskov zaradi virusa nisem imela. Tudi moja moč ni bila na višku. Hvaležna sem, da se je v prvih dneh pri meni lahko oglasila sestrična, zaposlena na pediatriji UKC Maribor, vso dodatno potrebno toplino pa sem prejela od zaposlenih in ob dobri hrani. Pomoč soljudi in najožjih domačih je bila v teh težkih časih zame izjemnega pomena. Da je sinko sprejel 'flaško', da se je hči potolažila, 'kapo dol' mojemu Davidu in vsem najožjim, mami, očetu, sestram, tastu, tašči ..., prijateljem za molitve in spodbudo, močne besede in hrabrenje. Hvala, hvala. Pravim, da sem ponovno rojena in res vsak korak šteje, korak po koraku. Vsak jutri zna biti boljši. In kot me je opomnil prijatelj – v takšnih trenutkih ne smemo pozabiti, da tudi male zmage štejejo!«