SPET ZAPIRANJE ŠOL
Prvošolka na robu solz: Je danes res zadnji dan?
Oglasila se nam je mati šolarke iz obalno-kraške regije, kjer so se težko sprijaznili z novimi ukrepi vlade.
Odpri galerijo
Odločitev vlade, da prihodnji teden spet zapre šole v zasavski in obalno-kraški regiji, je kajpak močno užalostila otroke, učitelje in starše. Razočarani in jezni, ker niti niso dobili priložnosti, da pokažejo, da se lahko obvarujejo pred okužbami, so že po štirih dneh končali šolanje na klasični način, marsikateri starši pa ne vedo, kako naj to razložijo svojim otrokom.
»Moja hči je odštevala dneve do šole, kot jih odšteva do Božička ali rojstnega dne. To je bilo tako veliko navdušenje, da ga niti ne znam opisati. Bila je vzhičena, vstala pred budilko, nič je ni bilo treba priganjati. Toda danes, ko je že vedela, da bo naslednji teden spet doma, je imela solzne oči. 'Je to res zadnji dan?' me je vprašala. In nato še dodala: 'Ti butasti politiki!'«
Tako je svojo pripoved začela bralka, mati prvošolke v obalno-kraški regiji. »Sama sem to malo že pričakovala, številke so govorile same zase in še dobro, da sem tudi njo delno že pripravila na ta scenarij. A razočaranje je bilo vseeno veliko. Tako pri otrocih kot tudi pri nas starših. Otroci se prilagodijo in sprijaznijo, mi smo bolj jezni, ko opazujemo kaj se dogaja s temi odločitvami. Verjamem, da je zelo težko tudi učiteljem. Kaj so lahko naredili v teh štirih dneh? Trudijo se, nimajo pravega stika z učenci, ne morejo videti, koliko so napredovali. Komaj so lahko malo nadoknadili ves ta stik, že morajo spet delati na daljavo. Če smo bili ob začetku potrpežljivi, razumevajoči do stanja v državi, sta se nas zdaj polastila jeza in gnev. Razbesnijo me izjave ministrice, ki je pred nekaj tedni obljubljala, da se bodo šole odprle za stalno. Vse skupaj je ena sama zmeda. Sama podpiram odločitev in sledenje številkam po regijah. Če je stanje tako slabo, naj zaprejo. A me v isti potezi razkuri dejstvo, da se je vlada ob ukrepih doslej sklicevala na stroko, vedno iskala dežurnega krivca v njej, tokrat pa je njeno mnenje povsem povozila.«
»Verjamem, da bo lahko hči znanje iz prvega razreda še nadoknadila, kaj pa višji razredi? Marsikdo niti nima pomoči staršev, saj so v službah. Na začetku je še bilo veliko zagona, po novem letu pa je tudi pri nas motivacija padla. Ni več veselja do dela, hči pogreša učiteljico, prijatelje.«
Kako spet začeti prihodnji teden učenje na daljavo? »S cmokom v grlu. Upam, da so si otroci te dni v šoli vsaj malo napolnili baterije, se podružili. Zagotovo bo spet težko začeti. Tudi sami zdaj že vedo, da morda vse skupaj ne bo trajalo le en teden. A kaj nam preostane? Spet se bo treba organizirati: najine službe, 15-mesečna hči, prvošolka ... Težko je. Ob tem se vedno spomnim na matere, ki so učiteljice. Ne vem, kako zmorejo. Kapo dol pred njimi! Naj gredo bolj 'v luft' in opozorijo, da tako ne gre več. Vsi bi morali biti glasnejši in se upreti. Mineva nas potrpljenje in čakanje na boljši jutri.«
»Moja hči je odštevala dneve do šole, kot jih odšteva do Božička ali rojstnega dne. To je bilo tako veliko navdušenje, da ga niti ne znam opisati. Bila je vzhičena, vstala pred budilko, nič je ni bilo treba priganjati. Toda danes, ko je že vedela, da bo naslednji teden spet doma, je imela solzne oči. 'Je to res zadnji dan?' me je vprašala. In nato še dodala: 'Ti butasti politiki!'«
Veliko razočaranje
Tako je svojo pripoved začela bralka, mati prvošolke v obalno-kraški regiji. »Sama sem to malo že pričakovala, številke so govorile same zase in še dobro, da sem tudi njo delno že pripravila na ta scenarij. A razočaranje je bilo vseeno veliko. Tako pri otrocih kot tudi pri nas starših. Otroci se prilagodijo in sprijaznijo, mi smo bolj jezni, ko opazujemo kaj se dogaja s temi odločitvami. Verjamem, da je zelo težko tudi učiteljem. Kaj so lahko naredili v teh štirih dneh? Trudijo se, nimajo pravega stika z učenci, ne morejo videti, koliko so napredovali. Komaj so lahko malo nadoknadili ves ta stik, že morajo spet delati na daljavo. Če smo bili ob začetku potrpežljivi, razumevajoči do stanja v državi, sta se nas zdaj polastila jeza in gnev. Razbesnijo me izjave ministrice, ki je pred nekaj tedni obljubljala, da se bodo šole odprle za stalno. Vse skupaj je ena sama zmeda. Sama podpiram odločitev in sledenje številkam po regijah. Če je stanje tako slabo, naj zaprejo. A me v isti potezi razkuri dejstvo, da se je vlada ob ukrepih doslej sklicevala na stroko, vedno iskala dežurnega krivca v njej, tokrat pa je njeno mnenje povsem povozila.«
Kako spet začeti na daljavo?
»Verjamem, da bo lahko hči znanje iz prvega razreda še nadoknadila, kaj pa višji razredi? Marsikdo niti nima pomoči staršev, saj so v službah. Na začetku je še bilo veliko zagona, po novem letu pa je tudi pri nas motivacija padla. Ni več veselja do dela, hči pogreša učiteljico, prijatelje.«
Kako spet začeti prihodnji teden učenje na daljavo? »S cmokom v grlu. Upam, da so si otroci te dni v šoli vsaj malo napolnili baterije, se podružili. Zagotovo bo spet težko začeti. Tudi sami zdaj že vedo, da morda vse skupaj ne bo trajalo le en teden. A kaj nam preostane? Spet se bo treba organizirati: najine službe, 15-mesečna hči, prvošolka ... Težko je. Ob tem se vedno spomnim na matere, ki so učiteljice. Ne vem, kako zmorejo. Kapo dol pred njimi! Naj gredo bolj 'v luft' in opozorijo, da tako ne gre več. Vsi bi morali biti glasnejši in se upreti. Mineva nas potrpljenje in čakanje na boljši jutri.«