360 metrov nad tlemi izvajali akrobacije

Svetovno znani akrobati Dunking Devils v skladu s svojim motom Obstaja ena prava smer – navzgor vedno znova premikajo meje mogočega in iščejo načine, da svoje podvige ponesejo še stopničko višje. Tokrat so v sklopu projekta Vertigo bird 2020 svoje akrobacije v 360° tehnologiji ponesli visoko nad oblake na najvišjo zgradbo v Evropi – trboveljski dimnik. V okviru projekta RUK v sodelovanju z raziskovalnim laboratorijem DDTlab, Energetsko družbo Trbovlje in pin plesalcem Iztokom Kovačem so s pomočjo 360° tehnologije posneli edinstven video vzpona na najvišji dimnik v Evropi. Na svetovni ravni ga po višini prekaša le 6 dimnikov, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da gre za edinstven arhitekturni dosežek.

Dimnik so začeli graditi leta 1974 in dokončali dve leti pozneje, svoje poslanstvo pa je opravljal vse do konca leta 2004, ko je prenehala obratovati premogovna termoelektrarna. Danes je v rokah Energetske družbe Trbovlje oziroma največjega proizvajalca električne energije v Sloveniji – Holdinga slovenskih elektrarn, ki je tudi omogočil vzpon na najvišjo zgradbo v Sloveniji.

Varnost na prvem mestu

Čeprav ob pogledu na akrobatske vragolije skupine Dunking Devils marsikomu zastane dih, je bila varnost tudi tokrat na prvem mestu. Na vrh so fantje prinesli skoraj 100 kilogramov opreme, ki je zajemala varovalno, plezalno in snemalno opremo. Glavna akrobata sta bila vseskozi dvojno varovana, za dodatno varnost pa sta skrbela člana Gorske reševalne službe Jezersko. Leteči vragi so se v višave odpravili že sredi noči, po treh urah napornega vzpenjanja pa je bil njihov trud poplačan z nepozabnim sončnim vzhodom. Čeprav se je na vrh dimnika v dveh dneh povzpelo vseh 17 članov ekipe, je glavna vloga v videoposnetku pripadla Janu Žnidaršiču in Matevžu Pogačarju. Neustrašna akrobata sta na robu dimnika izvajala stoje in prevale, Jan pa je na vrtoglavih 360 metrih zaplapolal tudi kot človeška zastava.

»Vzpon na vrh dimnika je zelo zahteven in tudi sam sem ga kar malce podcenjeval. Zaradi zahtevnosti plezanja niti ne gledaš toliko pod seboj ali razmišljaš o višini. Tudi na vrhu zaradi meglic najprej nimaš občutka, kako visoko dejansko si, saj ne vidiš tal. Šele ko se meglice razkadijo, se zavedaš, da si na vrtoglavi višini. Na samem robu dimnika je kar strašno in priznam, da me je bilo malo strah. Telo se na takšni višini zelo zanimivo obnaša, tako da so tudi preprosti gibi precej zahtevni. Mišice so nenehno napete in potrebno je veliko koncentracije, da umiriš dihanje. Moj največji podvig je bil zagotovo human flag (človeška zastava), pri katerem sem se s celotnim telesom nagnil zunaj dimnika. Čeprav sem bil privezan, je bila to ena izmed bolj strašnih stvari, ki sem jih kadar koli naredil, zato sem zelo ponosen, da sem premagal svoj strah. Ponosen sem tudi na prevale, ki sva jih izvajala z Matevžem. Na posnetku je verjetno videti preprosto, ampak na takšni višini je vse prej kot to. Zaradi ukrivljenosti roba je potrebna velika mera previdnosti. Zanimivo je, kako lahko okolje spremeni zahtevnost trika,« je povedal Jan o svojem podvigu.


Tudi Maks Veselko je priznal, da je bil vzpon precej težka preizkušnja. »Med prvim vzponom na vrh dimnika sem le stežka verjel, da se resnično vzpenjam na trboveljski dimnik. Izkušnja je bila bolj nora, kot sem si kadar koli upal sanjati! Seveda je bilo med podvigom prisotnega nekaj strahu. Čeprav smo bili vsi varovani, me je najbolj skrbelo, da bi kdo med sprehajanjem padel z roba. Kljub vsem varnostnim ukrepom v takšnem okolju ostaja veliko neznank. Razgledi so čudoviti in nenadomestljivi. Si nad oblaki, pod tabo pa te z vseh smeri obkrožajo hribi. Same višine in odrezanosti od sveta spodaj se človek hitro navadi, je pa vseeno prisotno nekakšno olajšanje, ko se spet dotakneš tal. Na vrhu je vsekakor lepo, a v objemu varne Zemlje je najlepše,« je na kratko povzel akrobatsko avanturo.