Aljana Primožič zajahala je upokojensko metlo

LJUBLJANA – Vsaka zgodba ima začetek in konec in tudi legendarna karikaturistka Slovenskih novic Aljana Primožič je svojo pripeljala do zadnjega poglavja. Pa ne življenjskega, hvala bogu, le poklicnega. In tudi tukaj še ni spisala epiloga. Po njeni poslovilni karikaturi za vaš in naš časopis, ki jo objavljamo danes – prvo smo 17. avgusta 1993 –, bo letos še katerikrat prijela za barvice in nas vse skupaj nasmejala, kot je vsa dolga leta znala samo ona. Tako nam je obljubila in jo držimo za jezik, kar ni pretirano težko, ker je, kot sama glasno prizna, precej dolg.

Talent položen v zibelko

Ob uradni upokojitvi si umetnica humorja takšnega kalibra seveda zasluži, da skupaj podoživimo njeno življenjsko in profesionalno pot, ki sta neločljivo prepleteni – ker talent za svinčnik in smeh imaš ali pač ne. Ne moreš se ga napiflati. Zato se je treba pri tem poskusu biografije vrniti še pred njeno rojstvo, k človekoma, ki sta ji podarila nadarjenost.

»Oče Atanas Velčevski, Makedonec izpod Šarplanine, in mama Sonja Primožič sta se spoznala v četrtem letniku ljubljanske akademije za likovno umetnost, on je študiral kiparstvo, bil tudi sošolec pokojnega Mikija Mustra, ona pa slikarstvo,« pripoveduje Aljana, ki je o svojih genih in genezi natančno poučena: »Naredila sta me spomladi 1954 na Golovcu. Imam še glavnik, ki sta ga našla na tistem sprehodu.«

Smisel za humor je dobila po očetu: »Celotno akademijo je spravljal v smeh in po znanem francoskem komiku so ga klicali Fernandel. Njegove risbe so bile odločne, mamine, ki je bila bolj zaprta in hkrati realistka, bolj nežne.«

Življenje je tako obrnilo, da se je Atanas vrnil v Makedonijo, Sonja pa se je s hčerko naselila na kranjskem Zlatem polju. Čeprav je dokončala likovno akademijo, slikarskih ambicij ni nikoli izživela. »V šolah so takrat potrebovali učitelje likovnega pouka in je, ker je imela štipendijo, morala v prosveto. Tam so jo ubili. Zelo malo je še slikala in samo zase,« pove Aljana, ki je bila takoj zraven, kadar je mama le sedla pred platno: »Kar nekaj sem malala s tistimi čopiči, ki so bili vražje dragi.«

Pametna, ampak lena

Mama jo je poučevala tudi v šoli, z Aljano pa ni bila prav zadovoljna: »Rada sem brala, kar mi je pozneje koristilo pri karikaturah, najbolj pa sem oboževala stripe, ki so bili v tistih socialističnih časih razglašeni za šund. V učbenik sem si recimo skrila knjigo, da je mama mislila, kako se učim, potem pa iz spoznavanja narave dobila špon. Edini učiteljski otrok si, pa komaj lezeš, me je nadrla. V četrtem razredu me je celo vlekla k psihiatru, zakaj da nisem odlična. Ugotovil je, da sem nadpovprečno inteligentna in bi lahko imela petice, ampak sem lena. Potem sem jih šele fasala.«

Karikature je risala že v osmem razredu, najbolj hvaležni modeli so bili kakopak učitelji, recimo tisti za petje: »Zalotil me je in mi vzel papir, na katerem sem ga ovekovečila. Na, zdaj sem pa naje…, sem si rekla. V kabinetu je karikaturo res pokazal mami, češ, poglej, kaj je narisala tvoja hči. Naj se le pazi, ko pridem domov, se je razjezila, on pa: 'Sonja, nisem ti zato rekel, zanima me, ali lahko risbo obdržim!'«

Ob takšni ljubezni do risanja Aljana res ni dolgo razmišljala, kje bo nadaljevala šolanje. Po končani srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani se je vpisala na likovno akademijo, tako kot mama: »A kot ona sem tam tudi zanosila. Po dveh letnikih sem pustila študij, čeprav me je profesor Gabrijel Stupica usmerjal v karikaturo.«

Če lahko Juri, lahko tudi jaz!

Vsakdanji kruh si je Aljana najprej služila v Gorenjskem tisku in leta 1979 risala strip za Gorenjski glas: »To sem počela do materine smrti, potem me je za nekaj časa minilo.«

Zamenjala je službo in v Iskri Eri oblikovala embalažo za vrtalnike: »V treh letih sem poenotila vse škatle, da so zanje v Gornji Radgoni dobili jugoslovansko priznanje. Toda počasi sem se naveličala tega poklica, vmes pa že spremljala karikature Franca Jurija v Delu. Če lahko to počne on, bom tudi jaz, sem se odločila, in poslala karikaturo na Primorske novice, da bo sramota čim bolj daleč, ha, ha. Direktor Drago Mislej - Mef se je malo bal, da bo dobil bolj babje risbe, a je bil potem zadovoljen in opremljala sem jim poletne strani.«


Na Aljano, ki je bila, kakor se reče, freelancerka in je karikature risala po naročilu, največ gneče je bilo okrog novega leta, so postali pozorni tudi na že zdavnaj ugaslem Slovencu: »Hoteli so me redno zaposliti in me je kar malo zvilo, nisem bila pripravljena na to. Direktor me je vprašal, kakšno plačo hočem, in sem bleknila tja v tri dni, da 3000 mark, v Iskri Eri sem jih zaslužila 440. In so brez besed privolili, pa še konkurenčne klavzule nisem imela, lahko sem risala tudi za druge. Toda čez tri leta mi je sodelavka rekla, ali vem, da zaslužim samo toliko kot vodja vnašalk. Jasno, tisto famozno plačo mi je pojedla inflacija, jaz pa se za denar v resnici ne znam kregati.«

Blizu sedeža nekdanjega Slovenca je tudi uredništvo našega časopisa in končno je Aljana Primožič zašla vanj. Takratni šef Marjan Bauer - Miši ji je dal jasno vedeti, da nerad razpira denarnico: »Predstavil se je, da je Dolenjec in škrt. Rekla sem mu, da jaz sem pa Gorenjka in še večji šuft.«

Toda Dolenjska in Gorenjska sta nazadnje le našli skupni jezik in Aljanine karikature so začele redno polniti najprej drugo, nato zadnjo stran Slovenskih novic. Takrat so ideje zanje nastajale samo v njeni glavi, leta 1997 pa se je to spremenilo. Prišel je Fredi.

Ni bil star in ne ločen

Milan Fridauer - Fredi je znani in priznani, torej nagrajevani haloški aforist, ki je objavljal tudi v Slovenskih novicah, in se lahko pohvali s skoraj 20.000 romani v enem stavku. Opazila jih je tudi Aljana: »Med prebiranjem aforizmov v Delu sem premlevala, da tale Fredi jih mora imeti čez 60, da je trikrat ločen in zafrustriran. Pa jih ni imel še niti 30!«
Fridauer je bil, nasprotno, nad njo takoj očaran: »Že tako so mi bile všeč Aljanine karikature, potem pa sem v časopisu videl njeno fotografijo z ene od razstav in se mi je zdelo, da bi bila s to pljučno kapaciteto lahko tudi operna pevka. Poslal sem ji svojo knjigo Aforizmi za vse dni.«

A na razcvet ljubezni tedaj še ni kazalo. Aljana se za knjigo ni niti zahvalila: »Imela sem veliko dela. Čez en mesec sem pa po pošti dobila njegov cinični hvala za zahvalo za knjigo. Takrat sem nemudoma poklicala vse Fridauerje iz imenika, a nobeden ni bil pravi. Jasno, če je pa telefon v Gruškovec dobil šele leta 1998. Nazadnje sem mu pisala, da ga vabim na kosilo, kadar bo zašel v Ljubljano.«

Fredi je tja načrtno zašel na dan žena. »Dobiti bi se morala v Kalvanu. Vrgla sem se v perje, namazala, še nov avto sem imela, seat cordobo, in se tako vsa naštimana pripeljala tja. Pa pozabila, da je nedelja in Kalvan zaprt. Pred vrati se je v večernem marčevskem hladu že ne vem kako dolgo tresel Fredi, v tanki jaknici in s šopkom telohov v roki. Zapomnil si je, da so to moje najljubše rože. Tako se je začelo in traja 22 let. Po sedemnajstih sem ga pa še pred matičarja zvlekla, naveličala sem se ga predstavljati kot svojega partnerja. A imava mogoče firmo skupaj? Veliko lepše je reči, to je moj mož.«

Ob štirih zjutraj že pokonci

Fredi je od Aljane mlajši 12 let, kar pa se sploh ne pozna, pribije Aljana: »Meni ves čas po glavi hodijo traparije, on je pa tako resen. Enkrat sva na računalniku reševala teste o resnični in mentalni starosti. Izkazalo se je, da sem jaz 17 let mlajša od svoje biološke starosti, on pa tri leta starejši.«


Skupaj sta sanjska ekipa, v vsakdanjem življenju in iskrenju risarskih zamisli. Pravi dream-team. »Zvečer spremljava dnevnike po TV, ob štirih zjutraj pa že vstaneva in pregledava novice na spletu, potem še prelistava časopis. In čakava na ideje. Včasih pridejo v sekundi, kadar je veliko dogodkov, jih je tudi več, včasih pa obstaneva v slepi ulici. Ko najdeva temo, sedem za risalno mizo, najprej naredim skico, potem jo s skenerjem povečam ali pomanjšam, sledi risanje s tušem in suhimi barvicami. Na koncu še enkrat uporabim tuš, Fredi pa preveri, če v besedilu nisem pozabila kakšne vejice. Karikaturo narišem v približno štirih urah,« pojasni Aljana.

Žrtev cenzure

Vsakodnevni karikaturistični tempo je vzel svoj davek. Že v zdravstvenem pogledu: »Zaradi sedenja me vse bolj daje hrbtenica in bolijo kolena.«

Predvsem pa se ji je zagravžala politika, bolje rečeno – politiki: »Po osamosvojitvi leta 1991 sem v parlamentu nabirala navdih za karikature in že takrat ob spoznavanju zakulisja pomislila, da so pokvarjeni. Deležna sem bila tudi različnih odzivov, znali so zbobnati strankarski svet, da se dogovorijo, kako bodo demantirali karikaturo, pa recimo Tone Anderlič me je klical, če ga lahko že malo pustim pri miru, a to vendarle ni bilo nič takega – leta 2010 pa je šlo čez vse meje.«

Razstava Aljana riše vas rada v državnem zboru je bila namreč cenzurirana huje, kot bi bila kadar koli v bivši Jugi. Predsednik parlamenta dr. Pavel Gantar je odredil, da v preddverju velike dvorane ne smejo viseti tiste njene karikature, ki kakor koli obravnavajo poslance, člane vlade, kaj šele predsednika države. Od 66 poslanih podob so jih razobesili 40. V bunker so leteli tudi vsi Fredijevi aforizmi, ob katere bi se utegnila spotakniti politična smetana in naj bi jih na odprtju prebral gledališki ustvarjalec Gregor Čušin. »Vse zbadljivo je frčalo ven, ostale so samo kamilice. Takrat sem rekla, kaj takega nikdar in nikoli več,« je še danes ogorčena Aljana. Stanje političnega duha pa je šlo odtistihdob še navzdol, če je to mogoče: »Zdaj direktno lažejo, brez vsakega sramu. Zavedajo se, da je ljudem vse jasno, a jim je popolnoma vseeno.«

Ona z dušo, on z rokami

Toda zdaj si bo od politikov odpočila. S Fredijem bosta uživala na domačiji v Gruškovcu, tik ob meji s Hrvaško. On bo kosil 80 arov brega, ona kuhala in vrtnarila. Ali kakor pravi Fredi: »Moja žena vsako pomlad vrtnari z dušo. Jaz pa z rokami.« In še vedno bo sedla za risalno mizo: »Brez risanja ne bi zdržala, je pa res, da ne morem naslikati nič običajnega, recimo pokrajine ali rož. Kar koli skiciram, je karikirano.«

Aljana in Fredi bosta tako živela srečno do konca svojih dni, bi lahko končali. In še: potem ko ju bo vsevišnji vzel k sebi, ju bodo položili v skupni grob. Ta je že pripravljen na cirkulanskem pokopališču, na plošči sta vklesani njuni imeni z letnicama rojstva in njenim famoznim zaščitnim znakom, čarovnico na metli, spodaj pa napis: »Čeprav sva v življenju najraje počivala, se nama k večnemu počitku ni mudilo …«