Andrej Šifrer je dosegel vse, kar si je lahko želel (FOTO)
Andrej Šifrer nikoli ni skrival zadovoljstva in dobre volje, čeprav se mu ni vedno izteklo po njegovem, a mantra njegovega značaja je jasna: »Takrat, ko gre vse po zlu, se nekje v ozadju zate pripravlja nekaj veličastnega, česar oko ni videlo in uho ni slišalo.«
V prispevku za POP TV je Vlado Kreslin o svojem glasbenem sopotniku skozi desetletja iskreno povedal: »Danes si ne morete predstavljati, kako popularen je bil Andrej Šifrer (verjetno je govoril o 80. in 90. letih), zdaj česa takega ne vidiš več.«
Seveda si ne moremo predstavljati, kako je bilo izpeljati od sedemdeset do osemdeset koncertov na mesec z rekordom sedmih v kar 24 urah. Zdaj so drugi časi in take norije za glasbenike niso več mogoče, a spomeniki in mejniki so postavljeni. Čez pol milijona prodanih plošč, kaset in CD-zgoščenk je nedosegljivih za vse večne čase in nosijo le eno ime in priimek – Andrej Šifrer.
Razburkan svet
Dosegel je vse, kar si je kot avtor glasbe in besedil, šarmantnež in ljubitelj življenja lahko zaželel. Ljudje še vedno prepevajo njegove pesmi, vabijo ga na svoje zabave in proslave, a redko kdo omenja njegove modrosti, ki včasih končajo v pesmih, drugič pa zacvetijo in ugasnejo za gostilniško mizo in se skrijejo v skladišča izgubljenih idej in domislic.
Ob praznovanju okrogle obletnice je veliko prijateljev obiskalo njegov dom in postregel jim je s hudomušnimi zgodbami ter celo prvič predstavil svojo simpatično življenjsko sopotnico Mirjam, ki zdaj sladi njegove dni. Njegov svet je v času, ko je dopolnil sedemdeset let, razburkan, saj se pripravlja na ogrlico koncertov, ki bodo vrhunec doživeli 17. septembra na gradu Khiselstein v Kranju s tujimi in domačimi gosti.
Tri tedne prej bodo v Prešernovi hiši v Kranju odprli razstavo z redkimi slikami, zlatimi, platinastimi ploščami in posnetki iz njegovih koncertov. Sliši se kot nora zabava v muzeju. Andrej je obljubil, da bo za posebne priložnosti in za večje skupine na prizorišče prisopihal tudi sam. Njegove zgodbe iz začetkov do naravnost neverjetnih sodelovanj z imeni svetovne glasbene elite jemljejo dih. Brez kakršnega koli dvoma lahko trdimo, da nihče iz slovenske glasbene domačije ni snemal s toliko znanimi glasbeniki in pevci kot ravno Šifrer.
Kaj je sledilo po uspešnem albumu?
»Glavni razlog je bil precej banalen. Brez uradnih učenj sem se naučil angleščine. V tistih časih je bilo to kar nenavadno, a mi je odprlo vrata v svet. Veliko je k temu pripomoglo poznanstvo z Aleksandrom Sašem Mežkom, ki je živel v Angliji, jaz sem bil pa v Sloveniji njegov 'odpravnik poslov', saj je menedžer verjetno previsoko leteča beseda. Pomagal sem mu pri koncertih in celo organiziral njegovo prvo turnejo po Sloveniji.
Njegova spremljevalna glasbenika sta bila Dave Cooke in Bill Thorp, s katerima sem ohranil stike in jih imam še danes. Z Davom sem posnel prve tri albume, po četrtem pa sem ugasnil za sedem let. To je bilo prvo poglavje, pozneje pa sem spoznal zanimive ameriške glasbene veličine in ti so me povabili v Nashville, kjer sem posnel country album Hiti počasi.« »Pomemben člen tistega časa je bilo prijateljstvo z Juretom Frankom, ki je živel v južni Kaliforniji in mi omogočal domačo mizo in posteljo. Skupaj sva norela po Havajih, Japonski in še kje. Verjetno me je doletela največja čast, da sem lahko sodeloval s prvokategorniki, kot sta Kenny Loggins in Christopher Cross, ki sta prodala na desetine milijonov plošč, pa sta me oba sprejela medse kot sebi enakega. Poznanstvo s Kennyjem je zakuhal kalifornijski producent in klaviaturist Steve Wood, pozneje pa na turnejo leta 2006 prignal k nam tudi Christopherja Crossa. V Sloveniji sta bolj kot ameriška naveza odjeknila snemanje in turneja s skupino The Dubliners, s katerimi sem navezal pristne pevske, koncertne in pivske stike.«
Kje je Andrej Šifrer v tem trenutku?
»Na trdnih tleh, z mislimi v novih pesmih in koncertih, ki prihajajo.«
Kakšne so nove pesmi?
»Za mene … (premislek), najboljše do zdaj (smeh). Ta zadnja je vedno najboljša.«
Tudi Mirjam?
»Tudi. Ponavljam, ta zadnja je vedno najboljša.« (smeh)
Kakšno je bilo praznovanje prve sedemdesetletke?
»Ooooh! Kar napeto. Glede na to, da sem z lanskim rojstnim dnevom začel praznovati že ta okroglo, smo imeli čez dvajset hišnih zabav in pogostili čez tristo ljudi. Če jih imaš naenkrat do dvajset v dnevni sobi, se jim laže posvetiš, in tako sem se posvečal celo leto. Brez Mirjam in najine prijateljice ne bi šlo, svoje enormno glasbeno znanje pa nam je vsakič dodal Martin Žvelc, ki je postal prava zvezda naših zabav.«
Kaj pa domači?
»Imel sem srečo, da smo se lahko zbrali v čudoviti stavbi, ki se imenuje Villa Furoa na jugu Sardinije, kjer sem s svojimi otroki in vnuki premaknil šestico v sedmico. Kora je iz Anglije pripeljala svojega izbranca Alisterja, z Evino družino smo prileteli iz Benetk, Martin pa je z avtodomom pripeljal svoje.
Biti s svojimi je največji možen poklon življenju in eden od mejnikov, ki ga ne bom pozabil.
Mirjam je bila organizatorka shoda, jaz pa sem samo še opazoval, kako teče dobro naoljen stroj. Biti s svojimi je največji možen poklon življenju in eden od mejnikov, ki ga ne bom pozabil. Ne le to, še zdaj se vračam v mislih in hočem vse, kar se je dogajalo, podoživeti še enkrat. K sreči imamo kratke filmčke in fotografije.«
Pa jih kažete drugim ljudem?
»Redko, ljudje ne marajo sreče drugih. Uspeh je čudovita stvar, a težko je najti tiste, ki se veselijo s teboj.«
V javnosti ne govorite radi o svojih otrocih, a ste vsem napisali pesmi.
»Vsi trije so izjemno uspešne in močne osebnosti, včasih zame celo preveč močne (smeh). A treba jih je razumeti, da hočejo svoja življenja, ki niso vezana na prepoznavnost očeta. Celo življenje poslušati 'a ti si pa od tistega?' ne more biti prijetno! Jaz sem jaz in ne le od nekoga nekaj! To povsem razumem, a ko smo skupaj, sem oči, fotr ali pa dedi, in ta vloga je neprecenljiva.«
Nisem še videla vaše fotografije z vnuki. Kako to, saj jih tisti, ki jih imajo, vedno fotografirajo in objavljajo na družabnih omrežjih in tiskanih medijih.
»No, fotografiramo se tudi mi, a ne za javno uporabo. Za zdaj še ne! (smeh)«
