Blagohotnost neke zafrkancije

Kdo ne pozna radovednega Tačka in njegovega prijatelja, slovenskega igralca Marka Okorna, ki ga mnogi kličejo kar radovedni Taček (pa čeprav je glas in vse, kar drugega poleg spada, lutki – radovednemu Tačku – vseskozi posojal žal že preminuli legendarni lutkar Nace Simončič! Je skorajda ni junakinje in ga skorajda ni junaka pod soncem slovenskim, sem skorajda prepričan. Tako dodobra sta se oba junaka malih zaslonov vrasla v srca generacij, da ju ni mogoče pozabiti. Iz na videz drobceno skromne TV-oddaje se je razvila čudovita pravljica o sožitju lutke in človeka, o sožitju Radovednega Tačka in Marka Okorna, ki je s Tačkom prijateljeval leta in leta (oddaja je namreč rušila vse rekorde, tako tiste, ki beležijo število oddaj, kakor tudi tiste, ki beležijo priljubljenost pri televizijski publiki).

Na obisku

Z Markom sva se spoznala kje drugje kot v ljubljanski Drami. In kar takoj postala drug drugemu simpatična in všečna. Vse navedeno je nekega belega dne, pomlad je bila, morda že celo poletje, pripeljalo do Markovega prijaznega vabila, naj se kaj oglasiva z Majo na njegovem domu (z Majo sva takrat stanovala v enosobnem stanovanjcu na Trubarjevi cesti v Ljubljani, Marko in njegova družina pa v neposredni bližini, na Vrhovčevi, kjer s svojo družino prebiva še dandanašnji, se mi zdi). Marko in Tatjana sta že imela sina Anžeta, midva z Majo pa sva tudi že nekako 'delala' na Tinkari, vsaj tako se mi zdi.

No, in sva z Majo šla, tja, v sosednjo ulico, Vrhovčevo. In so naju pričakali, tako, slovesno, kot se za ljudi spodobi, in naju posadili v dnevno sobo ter začeli na mizo nositi najrazličnejše dobrote (Tatjana se je resnično izkazala z gurmanskimi dobrinami, Marko pa je poskrbel, da grla niso suha ostala!) in druženje je steklo.

Domača peka

Pa smo bili, še danes ne vem zakaj, kar nekako zadržani, tako, na začetku. Šele po kozarčku ali dveh, pa po obvezni izmenjavi vljudnostnih informacij, so se srca odprla in duše razprle in na vrsto so prišle tudi čisto vsakdanje, t. i. normalne teme normalnih smrtnikov. Takrat smo pozabili na teater in na vse, kar ta dela iz človeka, ki v njem deluje, in trobezljali in gofljali o življenju samem, pa o čisto preprostih problemih, ki so nas v danem trenutku pestili. Tatjana je na mizo nosila nove in nove slasnosti, midva z Markom sva jih pridno mlatila in jih dol splakovala z rujno kapljico, ozračje je postajalo vse bolj živo in živahno in začeli so padati vici, smeh se je razlegal in prav luštkano smo ga že po malem sračkali. Verbalno, nič drugače, da ne bi kdo ... No, ja, nima veze ... Veselili smo se, torej, življenja samega, se hecali in zabavali drug drugega s pripovedmi najrazličnejših vrst.
Potem pa je Tatjana na mizo prinesla piškote. Pa kaj piškote, božje domače piškote, njen domače-lastni izdelek. Ljudje, to resnično niso bili piškoti. To je bila ena sama božja poezija od sladke peke. Topili so se v ustih in jaz sem jih jedel in jedel in jedel in me je bilo že kar malo sram, da jih tako požrešno goltam, a kaj ko se jim nisem mogel upreti, tem slastnim piškotom namreč, ki so me napadali. Pa so tekle minute in ure in piškotov je bilo še vedno kar precej (ker jih je Tatjana kar naprej na mizo nosila!) in v nekem trenutku je nastopil Marko z vsem svojim prečudovito preprostim humorjem.

O požrešnosti

V roke je prijel pladenj s piškoti in ga ponudil meni, z besedami: »Romc, bi še enega?!«
Meni je bilo, kot sem že zapisal, pošteno nerodno zaradi čezmernega uživanja nebeško dobre sladice, pa sem se brž naredil hudo jako zelo finega in sem izustil: »Joj, ne, hvala, Marko, sem jih že osem!« Marko se je pa malce zresnil, pa pošteno povzdignil glas in zagrmel, kar malce jeznorito in skorajda užaljeno: »Ne, nisi jih osem, enajst si jih že, požeruh požrešni, pa daj zdaj še ta dvanajstega, mati mila!« Pri tem grmenju je bil tako resen, da bi meni skoraj kozarec iz roke padel, tako resno sem Markove besede vzel.

On pa se je, videč mojo očitno velezadrego, samo čudovito blagohotno zasmejal in mi dal vedeti, da je vse skupaj le zaigran hec. In smo se potem še dolgo v noč smejali in smejali in smejali moji zadregi in malce tudi moji požrešnosti.

In smo postali dobri prijatelji. Tudi na morske počitnice smo potem šli. Skupaj. In tudi tam se je dogajalo ... O, mati mila, tam se je šele dogajalo, tam ... No, ampak o tem pa – kdaj drugič.

Z Markom se vidiva bolj poredko. A spomini so ostali in ostajajo in so vraščeni v dušo in v srce. Kot je vraščen tudi Marko. Za vse večne čase. Hvala Bogu, da je tako. Bodi zdrav in dober, dragi Marko, kot si bil od nekdaj!