Boleča izpoved znane Slovenke: mama ji je sredi noči zmetala obleke skozi okno in jo vrgla iz doma

»Moj dom si ti. Tvoje korenine in srce pa so na tem delu sveta,« je Savini Atai v teh mesecih večkrat rekel mož Garett. Kot je znano, sta zapustila dom na Novi Zelandiji in se začasno ustalila v Mehiki. »Sva zadihala svobodo, a znova začutila bolečino, ki sva jo čutila v otroštvu. Izguba doma,« pravi ona. Njen mož je kot deček moral zbežati iz prikolice, ki je bila njihov dom (pred tem pa je bil dom avto). »Brutalnost njegovega očeta se je tako stopnjevala, da je moral zbežati, če je želel ostati živ. Policija ga je odpeljala v dom za dečke.« Zapisala je tudi, da je sama prav tako bodisi bežala pred mamo, saj ji je sredi noči zmetala obleke skozi okno in jo vrgla iz doma. »Moja otroška soba je bila kraj, kjer so se mi dogajale zlorabe.« Za oba je bil dom pekel. 

Celjenje ran

»Včasih nas življenje postavi v situacije, ki nam na površje privabijo naše najgloblje rane. Zato da se lahko zacelijo. In podzavestna prepričanja – da jih lahko spremenimo. Ker imamo končno dovolj moči. Skozi to zdravljenje pa dostopimo do še povsem novih zalog moči in delov sebe,« pravi Savina. Zase je vedno mislila, da je nomad, da se je vedno prilagodila na vsako situacijo in lokacijo, »zdaj pa sem si prvič v življenju želela … biti zares doma. Imeti varen dom.« Spominja se, da je bila najlepša stvar na Novi Zelandiji zanjo, da je bila tako stran od mame: »Moja podzavest je vedela, da ni načina, da pride (zaradi popolnega zaprtja). Prvič v življenju sem spala neprekinjeno, brez nočnih mor in zbujanj.« 

»Tukaj je najin dom«

Sledila je Mehika in nato po več kot dveh letih vrnitev v Slovenijo, ki jo je čutila bolj kot kadar koli prej. »Spala sem kot dojenček. Ko sem skozi Garrettove oči na novo spoznavala svoj del sveta, se je v meni prebudil del, za katerega nisem vedela, da ga imam. Globlje ko imamo korenine – bolj gremo lahko v širino in višino. Ostajam doma. Ostajava doma. Tukaj bova stala v najinih vrednotah. Tukaj je najin dom.«