Čarovnice, ki ne gorijo

»Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale.« Tako se začne zgodba Butalci in Butale. S podobnimi opisi okolja in časa se začenjajo stripi, pravljice in kavbojski filmi. Stari so znali praviti, da so prav tam nekoč, tam daleč na grmadah sežigali čarovnice. Mestni veljaki so se zbrali in ugotovili, katera je čarovnica, in hop na grmado. Zbrala se je vsa vas in tako naprej.
Gledali so, ko je gorela hudičeva odposlanka.
Kot kaže, jim vseh čarovnic ni uspelo pregnati. Nekatere pač ne gorijo, poleg tega pa imajo še mlade. Angleži so si na tem svetu marsikaj izmislili in poskusili, saj so od nekdaj veljali za popotnike, ki so z vsega sveta privlekli domov vse, kar je bilo koristno. Imeli so tudi zakone o prepovedi čarovništva.

Ni zaman angleško pravo še danes osnova vse mednarodne trgovine. Ko zagusti, se ves svet opre na Angleže, da povedo, kaj je prav in kaj se ne sme. Zelo dolgo so varovali zakon o prepovedi čarovništva. Družba se sicer razvija, vendar nikoli ne veš, kaj iz preteklosti pride prav. Šele sredi dvajsetega stoletja so odpravili zadnji zakon o prepovedi čarovništva. Radi omenimo, da smo mlada demokracija in marsikatera modrost od drugod bi nam prišla prav, da ne ponavljamo napak, na katerih so se drugi že opekli. V današnjem hitro razvijajočem se svetu velja poznati tako angleško pravo, zelo prav, mogoče še bolj pa pridejo zgodbe o Butalcih. Ni odveč omeniti, da so zgodbe o Butalcih tudi napisane zato, da bi se iz njih kaj naučili, predvsem pa zato, da ne ponavljamo njihovih napak.

Ni napak osvežiti, da je bil avtor Butalcev Fran Milčinski sodnik in na koncu imenovan v stol sedmorice Zagreb, kar je pomenilo najvišjo sodno instanco za prostor tja do Dalmacije. Skratka, vsak dan se je srečeval z zgodbami, usodami in moralnimi odkloni, ki jih je premogla družba. Srečaval se je z mejnimi primeri človeške narave.
Bliža se čas obljub in virtualnih obdarovanj. Milčinski je zasnoval svet, ki se nas danes vse prevečkrat dotakne.
»Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje — na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelovali sami doma. Pa so spomladi vsak okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri roki kakor peteršiljček in drobnjak. In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev. Pa kar je pognalo in se tako lepo šopirilo, so bile same mlade koprive in nič drugega. Pa so jih Butalci gledali in so jemali mlado perjiče na jezik: pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: »Ajsa! Mlada sol – že zdaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala bogu, kadar dozori!«
To, da danes nimamo zakonov o prepovedi čarovništva, ne pomeni, da čarovnic ni. Pomeni zgolj to, da ne gorijo več. Mlade pa še vedno imajo.
»Bližala se je pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme. Sklepali so in sklenili, da to ni prav in da gredo nad poglavarja: »Gospod poglavar, čas za pašo je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je živina v hlevu pa več požre, kakor imamo krme, potem pa spomladi crka od lakote. Dajte, pomagajte, da bosta dve poletji in le ena zima!« Jim odgovori poglavar: »Hodite zbogom, ljudje, vaša prošnja je uslišana. Sedaj bo skoraj poletje, potem bo zima, za zimo zopet poletje – evo, pa boste imeli dve poletji in eno samo zimo.« Butalci so se hvaležno poklonili in so šli in domov prinesli veselo novico, da so Butale dobile dve poletji in eno samo zimo.«
Ne pozabite, kako se začenjajo in končujejo stripi, pravljice in kavbojski filmi. Enako kot zgodbe o Butalcih. Pa ne padite na prvi poljub.