Čast za slovenskega pisatelja, posadili so mu lipo

Tone Partljič, nagrajenec Prešernovega sklada za življenjsko delo, ki je med Slovenci zelo znan in priljubljen komediograf in pisatelj iskrivih pripovedi, je 5. avgusta praznoval 80. rojstni dan. Med vsemi častmi, ki jih je bil ob jubileju že deležen, pa izstopa dogodek, ki so ga pred dnevi priredili v njegovi rodni Pesnici pri Mariboru, kjer je preživel svojo mladost. V organizaciji Občine Pesnica ter Kulturno-umetniškega društva (KUD) Marice Kerenčič, katerega mentor in režiser je še vedno tudi Partljič, ki je prav tu prvič stopil na odrske deske, so mu pred večnamenskim kulturno-turistično-podjetniškim centrom posadili spominsko lipo.


Pesniškemu županu Gregorju Žmaku je pri tem pomagal tudi jubilant, ki je bil vidno ganjen. Poleg župana, ki se mu je v govoru zahvalil za vsa njegova dela, še posebno za znamenitega Kulaka (Moj ata, socialistični kulak, op. p.) ter roman Pesnica, v katerem se je poklonil temu kraju in ljudem, sta nekaj besed spregovorila še predsednica KUD Marice Kerenčič Vesna Trampuš ter Aleksandar Popovski, umetniški direktor Drame SNG Maribor. Slednji je tudi režiser predstave Mostovi in bogovi, ki je nastala po motivih Partljičevih del in je nekakšen poklon štajerski prestolnici Mariboru. Dogodka pa sta se udeležila tudi legendarni glasbenik Alfi Nipič, prav tako častni občan Pesnice, ter župan Ribnice na Pohorju Srečko Geč, saj je Partljič častni občan tudi te manjše koroške občine, v kateri je na začetku služboval kot učitelj.

Igralki tudi hči in vnukinja

Partljič je sicer poučeval še v dveh krajih na Koroškem, pa tudi v Sladkem Vrhu, preden se je leta 1971 kot dramaturg zaposlil v Drami SNG Maribor. Šestnajst let pozneje, 1987., je v Ljubljani prevzel mesto umetniškega vodje Mestnega gledališča ljubljanskega, vmes pa stopil še na politični parket in bil 14 let poslanec v državnem zboru. Ko je leta 2004 odslužil svoj zadnji mandat, se je po skupno dveh desetletjih službovanja v prestolnici vrnil v Maribor, ki ima, poleg Pesnice, prav posebno mesto v njegovih delih. Čeprav pravi, da je tudi Ljubljano po svoje vzljubil, saj sta v času njegovega ljubljanskega obdobja tam živeli tudi njegova hči Mojca in vnukinja Urška, ki sta šli po njegovih stopinjah in sta danes obe gledališki igralki, pa se tja nikoli ni preselil, temveč je vsa leta živel med Mariborom in prestolnico. »V Ljubljani nikakor nisem našel navdiha za pisanje. Pisal sem lahko le ob vikendih, ko sem se vrnil domov,« nam je zaupal jubilant, ki ga številni Slovenci najbolj poznajo po romanu Moj ata, socialistični kulak, po katerem so posneli tudi film, številni Pesničani pa so se med snemanjem prelevili v igralce, na kar so še danes zelo ponosni.

Poleti je ribič

»V Pesnico so me starši prinesli iz Hoč, ko še nisem imel niti eno leto, od tu pa sem odšel, ko sem jih imel dvajset,« še pove Partljič, ki se v kraj še vedno rad vrača, saj so tu, kot pravi, njegovi ljudje in predvsem spomini. Zato ni čudno, da je prav tam postavil še en svojevrsten literarni spomenik z deloma (avto)biografskim, deloma fantazijskim romanom Pesnica. V njem na dobrih 500 straneh opisuje, kako je v času, ko je bil njegov oče Franc že hudo bolan, pravzaprav nastajalo delo Moj ata, socialistični kulak, katerega glavni junak, z literarnim imenom Jože Malek, je bil prav njegov oče. Partljič pa je med pisanjem bil hudo bitko s časom, saj si je zelo želel, da bi oče še dočakal uprizoritev te bridke komedije in projekcijo filma, kar se je, na srečo, tudi zgodilo. Zanimivo je tudi, da se pisatelj piše Partljič, medtem ko je priimek staršev in vseh drugih sorodnikov Partlič, torej brez črke J. Tone nam razloži, da je črko J pri vpisu v matično knjigo ob rojstvu dodal takratni hoški župnik. »Tako sem postal in ostal vse življenje Partljič,« pravi jubilant, ki je za zbirko črtic Hotel sem prijeti sonce, v kateri opisuje svoje otroštvo, prejel Levstikovo in leta 2016 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. »Mislim, da sem imel v življenju veliko srečo, da se mi ni bilo treba nikoli ukvarjati s čimer koli drugim kot s sfero duha,« pravi pisatelj, ki še vedno veliko bere. Poleti pa se za dušo umakne na otok Ilovik na skrajnem jugu Istre, kjer ure in ure preživi z ribiško palico v rokah. Knjige pa medtem počivajo v njegovem kovčku.