Kruta realnost: Zdi se mi, da Slovenija bolj pomaga Balkanu, kot Balkan njej

Danes bo pred male in velike zaslone milijone gledalk in gledalcev prikoval drugi predizbor pesmi za Evrovizijo, zvesti navijači pa bodo ponovno stikali pesti za svoje favorite. Žal bo za nekatere to zadnji nastop na velikem odru, saj jih bo doletela usoda, ki je tudi Slovenijo in Hrvaško. Kako malo ali kako veliko je zmanjkalo do finalnega večera, bo znano po koncu tekmovanju.

Naš sogovornik, Robert Roškar, radijec in veliki ljubitelj Evrosonga, se strinja z mnogimi, da je Ana Soklič vrhunska vokalistka, a razplet ni veliko presenečenje, saj so to napovedovale že tudi stavnice, ki imajo žal pogosto zelo prav. Kaj je zmanjkalo? »Je bil problem, da je bilo mogoče preveč dolgočasno dogajanje? Ana pravi, da so si želeli imeti štiri gospel ameriške črnske pevce. Bi bilo bolje? Ne vem. Velikokrat rečejo, če bi bila obleka drugačna, bi bilo bolje. Je bila obleka dolgočasna? Ne vem. Če bi bila zlata, bi se bolje uvrstila? Ni čisto pravega odgovora in ni pravega recepta, kako uspeti. Ana je svojo nalogo opravila odlično in se je mogoče izgubila v morju vseh ostalih bizarnosti, ki so se dogajale,« pravi. Po njegovem mnenju je nekaj smole prineslo tudi dejstvo, da je nastopila kot druga: »Številka dve je ena najslabših pozicij, ki se ti lahko zgodi. Prva je tudi slaba, vendar je začetek večera. Problem začetnih pozicij je, da te ljudje pozabijo.« Vsem, ki pravijo, da na koncu tako in tako zavrtijo kolaž vseh izvajalcev, ki jih opomni na nastopajoče, odgovarja: »Tega nihče ne gleda. Takrat je čas za stranišče, preoblačenje v pižamo, nekateri se tudi stuširajo.« Meni, da sta morebiti preplet vseh prej omenjenih okoliščin pa tudi izredno močna konkurenca favoritk v prvem predizboru kriva, da uvrstitve naprej ni bilo: »Ana ni ničesar pokvarila. Ni 'fušala', opravila je svoje delo, naredila največ, kar je lahko. Ne moremo biti razočarani ne mi ne ona. Evrosong vedno prinese kakšno razočaranje in tako je tudi življenje.«



»Pri manjših državah navadno odločajo malenkosti in staviti samo na vokal je premalo. Pred nami je bila Litva, za nami Rusija, dva mogoča nastopa, potem pa se ta naša točka na neki način kar izgubi. Da ti odpoješ pesem, žal ni dovolj. Mora biti še nekaj več. V skladbi je imela dramaturški pristop, ampak tega žal nismo zasledili,« pravi strokovnjak in glavni urednik spletnega portala Evrovizija.com Aleš Matko. Ko se je po nastopu pogovarjal z drugimi, so mu dejali, da so čakali, da se nekaj zgodi, pa se ni, in je v njih ostala neka praznina. »Škoda. Je pa tudi res, da smo mogoče za druge države nezanimivi in nas, če po domače povem, ne 'šmirglajo',« razmišlja. In pribije: »Če bi Ana pela za Švedsko, bi šla naprej. Pika.«

Poleg Slovenije je izpadla tudi hrvaška pevka Albina Grčić, ki pa je bila po podatkih stavnic nekje na sredini. »Skoraj nihče ni dejal, da ne bo šla naprej. Hrvati so pričakovali, da bo šla naprej, in so razočarani. Če pogledamo stavnice, so zgrešile pri eni državi – Hrvaški,« pojasnjuje Matko, ki je bil ob razglasitvi nekoliko presenečen, saj sta se mu zdela pesem in nastop na mestu.

Tudi Roškar opozarja, če si na stavnicah na sredini, to ne pomeni, da ti je finalni večer zagotovljen, temveč zadeva lahko vedno zaniha: »Lahko, da je bila 11. in je za las zgrešila finale.« Ob dejstvu, da je tudi v Sloveniji zaznati komentarje, da bi svetlolasa Hrvatica morala priti v finale, Roškar odvrne: »Mi imamo Hrvate zelo radi, tudi če tega nočemo priznati. Mi obožujemo Hrvate, tako ali drugače smo z njimi povezani in nas to osebno prizadene. Nam se zdi logično, da bo Hrvaška šla naprej. Nam je Hrvaška malo bolj všeč že samo zato, ker je Hrvaška. Za nekega Belorusa, Bolgara ali Belgijca pa je to le še ena 'štanca'. Ni vpletenih čustev. Nam pa je avtomatsko Hrvaška bolj všeč, ker je Hrvaška.«



Po Slovesu obeh držav so se možnosti, da bomo v finalnem večeru uzrli nastop kakšne balkanske države, precej zmanjšale. V današnjem predizboru bo sodelovala Srbija, a morebitnih glasov Slovenije in Hrvaške, ki bi nekoč bratsko državo lahko popeljale do finala, ne bo, saj ne moremo glasovati: »Če bodo prišli v finale, bodo edina balkanska država v finalu, pa se jim dobro piše, ker bodo dobili podporo iz Slovenije – Slovenija obožuje Srbijo –, od Hrvaške malo manj, od Makedonije nisem čisto prepričan. A to jim bo koristilo le, če pridejo v finale.«

Srbski prvi nastop na vaji skupine Hurricane s pesmijo Loco Loco ni najbolj navdušil Matka, medtem pa jim na stavnicah kaže relativno dobro, so v zlati sredini: »S podporo balkanskim državam smo bili Slovenci vedno radodarni. Ljudstvo glasuje za tiste glasbenike, ki so jim blizu. Če bi jih zastopal Željko Joksimović, bi jim zagotovo dali 12 točk. Glede teh deklet ... Ljudje še vedno radi glasujejo za tistega, ki ga poznajo.« Pa bi Slovenci in Hrvati podprli Srbijo (iz preteklih evrosongovskih oddaj je jasno razviden vzorec pri nekaterih državah, ki si prijateljsko delijo točke)? »Da bi bilo nekakšno bojkotiranje balkanskih držav, kot nekateri namigujejo, to definitivno ne pride v poštev. Evrosong se distancira od politike. Na Evrosongu so glasbeniki med seboj prijatelji, ni meja, ni diskriminacije.« Roškar je še dodal: »Če bi mi tri države stopile skupaj, bi lahko dosegli boljši rezultat. A mislim, da si ne pomagamo zares. Oziroma tako bom rekel: zdi se mi, da Slovenija bolj pomaga Balkanu, kot Balkan njej. Pa to ne pomeni, da so Balkanci hinavci, ampak, da imamo veliko raje Slovenci balkansko glasbo, kot imajo Balkanci slovensko muziko. To je kruta realnost.«



Roškar pesti stiska za predstavnico Malte Destiny, Matkova favoritinja pa je Francozinja Barbara Pravi. No, omenja tudi zmagovalce Italijanskega San Rema, band Måneskin: »Ne bi bilo slabo, če bi bil prihodnje leto ESC v Franciji in Italiji. Najbolj bi si želel, s tehničnega in z organizacijskega stališča, da bi to prevzela televizija RAI, ki San Remo naredi res mogočen. Sprememba bi bila dobrodošla. Mogoče bo pa na koncu presenečenje, saj je ogromno držav v igri za zmago. Mogoče tudi Malta.«