V SLOVO
Narodno-zabavna glasba žaluje, a v svojih pesmih bo živela večno
Ljubitelji narodno-zabavne glasbe spet žalujejo: umrla je izjemna tekstopiska. Deželico sonca in grozdja je za Lojzeta Slaka napisala pri rosnih petnajstih.
Odpri galerijo
ČRNOMELJ – Včeraj je glasbeni svet pretresla še ena žalostna novica. V 72. letu starosti se je poslovila Belokranjka Fanika Požek, ki je številne lepe melodije različnih ansamblov oplemenitila s svojimi besedili in z njimi ljudem zlezla pod kožo. Njen opus obsega več kot 650 besedil za več kot 70 slovenskih narodno-zabavnih ansamblov, za številne je na različnih festivalih prejela nagrade. Nazadnje je prvo nagrado za besedilo prejela na vurberškem festivalu junija letos za valček Nekoč bova skupaj, ki so ga izvedli Špadni fantje, ti so obenem prejeli plaketo Jožeta Šifrarja za najboljšo večglasno vokalno izvedbo. Fanika se je v besedilu poklonila svojemu pokojnemu možu in tankočutno popisala, kako se bosta nekoč spet srečala in »se na belem oblaku peljala in v rajskih vrtovih med rožami spala …«. A nihče ni slutil, da se bo možu onkraj mavrice pridružila tako kmalu.
Njena so denimo besedila Slakovih Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki, Glas harmonike, Kadar srečam te, Vprašaj srce, Zadnjo noč v letu, Še vedno lepa si in številna druga. Za belokranjski Ansambel Tonija Verderberja je napisala besedilo Beli kamen ljubezni, več jih je nastalo za Ansambel Petra Finka. »Dan, ko dež je zajokal je le ena izmed mnogih, ki jih je Fanika Požek napisala za naš ansambel. V letih sodelovanja so nastale pesmi, ki so ljudem zelo prirasle k srcu ... Denimo Morska pravljica, Soncu sem zaprla vrata, Rada bi še plesala, Ribič, Naj bo srečen z njo, Oprosti mi, Prepozno je za vrtnice rdeče in še bi lahko našteval. Izgubili smo izjemno pesnico, ki pa bo v pesmih živela večno,« je Požekovi v slovo zapisal vodja ansambla in harmonikar Peter Fink.
Bila je bila tudi med soustanovitelji Društva pesnikov slovenske glasbe. V pogovorih in intervjujih je rada poudarila, da piše besedila za narodno-zabavno glasbo zato, ker so ji narodne in ljudske pesmi najbližje in gredo dobro v uho, sama pa se je trudila, da so bila besedila slovnično pravilna. Krasil jo je izjemen posluh, verzi pa so se ji najpogosteje utrnili med kakšnim sprehodom v naravi, zato ni šla nikoli od doma brez svinčnika in papirja. Pesmi in zgodbe je objavljala v časopisih, več let je denimo pisala vezna besedila za radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov.
Povezana s Slakom
Požekova, mimogrede, njen nečak je Magnifico, pa ni pisala samo besedil za narodno-zabavne ansamble, temveč tudi prozo in poezijo. Začela je v zgodnjih najstniških letih, saj je pri petnajstih napisala besedilo za enega najbolj prepoznavnih valčkov Ansambla Lojzeta Slaka Deželica sonca in grozdja, ki velja za eno največjih uspešnic in je med ljudmi tako rekoč ponarodela. Prav za Lojzeta Slaka je poleg Ivana Sivca in Janeza Hvaleta napisala največ besedil in z njim ostala povezana vse do zadnjega. Dobesedno, saj je napisala tudi besedilo za njihovo zadnjo polko z naslovom Veseli kletar, za katero je Lojze Slak s svojimi Fanti s Praprotna v svoji kleti na Trški gori posnel zadnji videospot.650 besedil je napisala Fanika Požek.
Njena so denimo besedila Slakovih Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki, Glas harmonike, Kadar srečam te, Vprašaj srce, Zadnjo noč v letu, Še vedno lepa si in številna druga. Za belokranjski Ansambel Tonija Verderberja je napisala besedilo Beli kamen ljubezni, več jih je nastalo za Ansambel Petra Finka. »Dan, ko dež je zajokal je le ena izmed mnogih, ki jih je Fanika Požek napisala za naš ansambel. V letih sodelovanja so nastale pesmi, ki so ljudem zelo prirasle k srcu ... Denimo Morska pravljica, Soncu sem zaprla vrata, Rada bi še plesala, Ribič, Naj bo srečen z njo, Oprosti mi, Prepozno je za vrtnice rdeče in še bi lahko našteval. Izgubili smo izjemno pesnico, ki pa bo v pesmih živela večno,« je Požekovi v slovo zapisal vodja ansambla in harmonikar Peter Fink.
Izdala knjigo Dozorele sanje
V Sloveniji ni bilo festivala, na katerem se ime Fanike Požek ne bi znašlo med avtorji besedil, ki jih je ustvarjala do zadnjega, za svoje delo je prejela več nagrad. Tudi nagradi dr. Feryja Souvana za življenjsko delo ter Marjana Stareta za kakovostno pisanje besedil. Domača občina Črnomelj ji je leta 2007 podelila Župančičevo plaketo, najvišje občinsko priznanje na področju literarnega ustvarjanja, ki jo je spodbudilo k izdaji knjige Dozorele sanje. Ta je izšla tri leta pozneje, leta 2010, v njej pa je avtorica na več kot tristo straneh zbrala devetnajst življenjskih zgodb, pesmi, glasbenih besedil in fotografij ter jim dodala zgoščenko s 17 skladbami z njenimi besedili, ki jih izvajajo naši ansambli.Bila je bila tudi med soustanovitelji Društva pesnikov slovenske glasbe. V pogovorih in intervjujih je rada poudarila, da piše besedila za narodno-zabavno glasbo zato, ker so ji narodne in ljudske pesmi najbližje in gredo dobro v uho, sama pa se je trudila, da so bila besedila slovnično pravilna. Krasil jo je izjemen posluh, verzi pa so se ji najpogosteje utrnili med kakšnim sprehodom v naravi, zato ni šla nikoli od doma brez svinčnika in papirja. Pesmi in zgodbe je objavljala v časopisih, več let je denimo pisala vezna besedila za radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov.