Čudežni deček ansambla Lun'ca (VIDEO)

V teh dneh smo na Televiziji Slovenija spremljali posnetek 51. festivala narodno-zabavne glasbe na Ptuju. Na njem se je z novimi vižami predstavilo deset ansamblov, tudi štajerski Ansambel Lun'ca, ki je postal najboljši med zasedbami. Kot vsi drugi so se predstavili z dvema skladbama. Iz zakladnice so izbrali živahno polko z naslovom Tako je bilo Ansambla Korenine, njihova tekmovalna skladba pa je bil valček Čudežni deček, ki je ganil prav vse.


Melodijo zanj je napisal Janez Triler, besedilo pa Matej Trstenjak, ki je popisal resnično zgodbo pevca ansambla Gašperja Seljaka, ki je pesem s pevko Ano Šket in preostalimi člani ansambla tudi odpel.

»To ni le še ena pesem. To je pesem o dečku, ki zelo dobro ve, kako bele so bolnišnične stene, kako dolge so lahko noči, ko nisi zdrav. Hkrati je to pesem o dečku, ki ve, da se je treba boriti in se, dokler bije srce, ne predati. To je pesem o fantu, ki za svojim prijaznim nasmehom nosi težko zgodbo. To je pesem o našem Gašperju,« so pred festivalom razkrili člani ansambla Lun'ca, ki ga poleg Gašperja in Ane sestavljajo še Alen Tilinger, Luka Pintarič in Miha Selič. Ob prvih verzih so se mnogim orosile oči. In ja, zgodba je povsem resnična, saj njihov pevec Gašper že 17 let obiskuje bolnišnice. Zdaj pa se je odločil, da jo razkrije tudi drugim. »Rekli so, da sem čudežni deček, malokdo sploh je vame verjel, prav nihče pa takrat še ni slutil, da nekoč iz srca vam bom pel. Rekli so, da sem čudežni deček, rekli, da sem postal unikat, ko obrnil sem žalost v srečo, spet se rodil kot prvikrat,« se začne pesem. Nam pa je Gašper Seljak razkril, kaj se je pravzaprav dogajalo v njegovem otroštvu in zakaj toliko bolj ceni življenje.

»Menda sem, ko še nisem bil star niti eno leto, nekega dne zlezel iz žaklja in si nogico zataknil med letvice otroške posteljice. Naslednji dan je mami na mojem stegnu zatipala bulico in me takoj odpeljala na pediatrijo. Rekli so, da gre najbrž za hematom, ki je nastal po poškodbi. Eno leto ni nihče storil nič, dokler bolečine niso postale tako neznosne, da sem jokal vse noči, na nogico pa sploh nisem mogel več stopiti. Šele takrat so me poslali na magnetno resonanco, tam so ugotovili, da imam natrgano mišico in kito. Pri dveh letih sem bil prvič operiran, a tudi po operaciji ni bilo nič bolje. Vse se je ponovilo. Naposled so diagnosticirali krvožilni tumor, velik za otroško glavico. Kar štiri leta si me nihče ni upal znova operirati, potem pa se je specialist kirurgije in ortopedije doktor Marko Špiler odločil, da je treba ukrepati. Sedem ur me je operiral in starše opozoril, da je poseg zelo tvegan, saj bi lahko ostal celo brez noge in pristal na invalidskem vozičku. A na srečo je operacija uspela, mene pa je čakalo veliko terapij, ki sem jih opravljal z dobro voljo. Danes hodim, tečem, še ozvočenje postavljam,« pravi. A žal s tem njegovih težav ni bilo konec, saj si je nekaj let pozneje, ob nekem padcu v osnovni šoli, izpahnil ključnico, udrl prsni koš in vtisnil srce. A se je tudi takrat pozdravil, zdravniki pa so zanj našli izraz čudežni deček.

Kljub vsem tegobam, ki jih je prestal, je Gašper ostal dobrovoljen, rad ima življenje in se obdaja samo s pozitivnimi stvarmi. In to, da bi ostali vsi zdravi in pozitivni, v dobrem pomenu besede seveda, želi tudi vsem okoli sebe. Sam verjame, da se je po operaciji tumorja na stegnu zgodil čudež. Res pa je moral opustiti igranje nogometa. In takrat se je začela njegova glasbena pot. Najprej na izposojeni harmoniki, pozneje na lastni, brez katere – in tudi glasbe na splošno – si življenja ne predstavlja več. »Tudi zaradi te izkušnje danes najbrž drugače gledam na življenje kot tisti, ki so povsem zdravi. Menim, da je v življenju vse, kot mora biti. In da mi je prav ta izkušnja vlila veliko poguma in volje do življenja. Če naletim na kakšno oviro, jo preskočim in se borim naprej,« nam je še zaupal Gašper, ki je v ansamblu edini Gorenjec med Štajerci: doma je namreč iz Preddvora.