Dedku zapel za stotico

Dočakati sto let življenja je zagotovo poseben jubilej, ob kakršnem se poveseli v najbolj pravem pomenu besede. Če enko in dve ničli obeleži muzikant, pa je veselo še bolj. Te dni je prvi trimestni rojstni dan praznoval stari oče glasbenika Uroša Perića. Enemu najstarejših Celjanov je posebno voščilo v vrsti drugih namenil tudi znani vnuk. Pianist, ki nastopa tudi po Evropi in drugih delih sveta, je skupaj z družino in vodstvom doma starejših, kjer biva slavljenec, zanj pripravil presenečenje. Priredili so mu proslavo, kakršna se spodobi ob takšnem jubileju. Zdravljico so mu namenili celjski župan Šrot, direktorica doma, družina, prijatelji, sostanovalci in drugi, nestrpno pa je dočakal tudi torto.

Uroš je na starega očeta še posebno navezan, saj je še edini živeči med njegovimi starimi starši. Poleg tega sta, kar razen domačih in prijateljev ve malokdo, ded in vnuk nekaj časa stanovala skupaj. »Drži, nekaj časa sva bila cimra. Dedi je takrat bil še samostojen, lažje se je gibal, marsikatero stvar je postoril tudi čisto sam in je živel pri meni,« potrdi Uroš.
Veliko časa sta skupaj preživela tudi v Uroševih mlajših letih. »Ko so bili starši v službi, je dedi hodil pome v šolo in na kosila sem takrat med tednom hodil k njima z babico. Ena od stvari, ki se jih najbolj spomnim, je tudi čakanje na kosilo. Medtem ko je babica še kuhala in sva čakala, da bo gotovo, sva jo midva zabavala z glasbo. Igrala sva na harmoniko, najpogosteje srbske starogradske pesmi, ki jih je dedi že od nekdaj imel rad. Pravzaprav sem se ob njem naučil igrati harmoniko, klavir je prišel pozneje,« se spominja.

Po ženini smrti se je ded za nekaj časa preselil v Srbijo, nato pa vrnil v Slovenijo. Zdaj, kot omenjeno, živi v domu starejših v Celju. »Dokler je šlo, je bil samostojen. Zdaj pa je tako častitljivih let, da tako ne gre več. Zadnjega pol leta je opazno izgubil sluh, tare ga tudi nekaj klasičnih starostnih stvari, tako da sam ne more biti več, zaradi služb in obveznosti pa nihče od nas ne more biti z njim ves čas,« doda Uroš.

Sicer pa je kljub odrski kilometrini težko odigral dedu Zdravljico. »Zaigral sem mu tudi Ima dana kada ne znam šta da radim. Morda je slišati nenavadno ali čudno, ampak to pesem ima zelo rad. Pogosto pravi, da je zelo življenjska. Jo je pa bilo zaigrati težko, ker so vsi prisotni jokali in tudi povsem drugače je, če igraš za nekoga drugega ali za nekoga od svojih, še posebno pa ob takšnem jubileju,« še pravi. Poudari še, da je ded legenda in da upa, da bo tudi sam tak, če bo kdaj dočakal takšno starost. Dedku želi veliko zdravja.