Denis Malačič: premagal raka in se podal novemu podvigu naproti
Priljubljeni televizijski novinar Denis Malačič ima za seboj dolg boj z neizprosno boleznijo. Izkušnja dolgotrajnega zdravljenja na onkološki kliniki ga je pripeljala do drugačnega pogleda na življenje. Štiri mesece po zmagi nad zahrbtnim tumorjem se je odpravil na špansko Jakobovo pot. Svoja doživetja in razmišljanja je delil tudi z nami.
Za vami je svetovno znana romarska pot El Camino, na katero ste se podali že drugič. Zakaj prvič in zakaj ponovno?
»Prvič sem se na El Camino podal štiri mesece po zaključenem zdravljenju raka mod. Izbral sem portugalsko smer poti, ki vodi od Porta na Portugalskem do Santiaga de Compostele v Španiji in od tam naprej do rta ob ikoncu sveta', Finisterre. Samo pot sem doživljal tako emocionalno, da sem se vsak dan jokal zaradi vsega, kar sem predeloval in doživljal. Po osmih mesecih bolniške, ki me je iztrgala iz vsakodnevnega ritma, sem preprosto rabil to življenjsko pustolovščino in hvaležen sem za vseh 400 prehojenih kilometrov, ki so me še dodatno prizemljili in mi potrdili, kaj je tisto, kar je v življenju zares pomembno. O tem, da bi se vrnil na El Camino, sem razmišljal takoj po koncu prve prehojene poti. V načrtu sem imel, da se leto kasneje vrnem na daljšo, francosko pot, ki je tudi najbolj znana in opevana, pa jo je zagodla pandemija. Tako sem naslednji poletji preživel med premagovanjem prekrasne nove krožne poti Juliana Trail, ki v dolžini 270 kilometrov pelje okrog Julijskih Alp, letos avgusta pa sem končno poletel naproti Franciji in od tam krenil na 1.100 kilometrov dolgo pot, ki sem jo zaključil pet tednov po začetku romanja. Nepozabna življenjska pustolovščina, za katero se, iskreno, še vedno ne zavedam povsem, da mi je dejansko tudi uspela.«
Zboleti za takšno boleznijo, se z njo boriti in na koncu zmagati pusti posledice oziroma te na neki način zaznamuje. Kako je vplivala na vas?
Nikoli v življenju nisem imel občutka, da bi lahko zbolel za rakom, zato je bil šok pri mojih 30, ko se je to zgodilo, še toliko večji. Odgovora, zakaj nastane rak mod, preprosto ni, zanj so krivi najrazličnejši vzroki. Ko se danes ozrem nazaj, razumem, da sem si bolezen pridelal sam. V obdobju pred diagnozo sem bil izgubljen, naokrog sem taval zasanjano ob spraševanju, kaj moram spremeniti, da se rešim iz vrtinca melanholije in nezadovoljstva. Nisem pričakoval, da me bo ustavilo tako konkretno. Vse, kar mi je bilo poznano, se je poslovilo v trenutku, obraze, ki sem jih srečeval vsakodnevno, pa so zamenjali novi in neznani. Nekaj časa sem se upiral tej svoji novi realnosti, na koncu pa te prej ali slej sesuje do te točke, da se enostavno vdaš v usodo in si rečeš, da se vse zgodi z nekim razlogom in da je vse točno tako, kot mora biti. Ko se to zgodi, proces zdravljenja steče lažje, saj se več ne upiraš, temveč poskušaš po svojih najboljših močeh prispevati k temu, da se to neprijetno obdobje življenja čim prej uspešno zaključi. Potreboval sem osem mesecev, to je bila moja najdaljša bolniška odsotnost v življenju, pri čemer pa je zanimivo to, da odkar sem se vrnil na delo, nisem na bolniški preživel niti enega samega dneva. Kako je bolezen vplivala name? Tako, da sem danes mnogo bolj umirjen, kot sem bil v obdobju pred diagnozo. Če sem prej moral biti ves čas obkrožen z najrazličnejšimi posamezniki, ker preprosto nisem vedel biti sam, danes, po celem dnevu dela, zvečer najraje samevam, saj sem izčrpan od vsega, kar se zgodi čez dan, in mi zvečer preprosto prijata mir in čas, ki ga lahko namenim sam sebi. Naučil sem se, da je bolje biti sam kot pa v družbi ljudi, ki te zgolj dodatno izčrpajo s svojo energijo, namesto da bi te z njo napolnili, in to poskušam na druge prenesti tudi sam.«
Dvakrat prehojena romarska pot prinese ogromno dogodkov, vtisov, čudovitih krajev, marsičesa. Boste vse to nekega dne kam zapisali?
»Po dveh prehojenih Caminih vsekakor menim, da romarja ne more razumeti povsem nekdo, ki se ni nikoli podal na kakšno daljšo pustolovščino pešačenja. Ko si nadeneš nahrbtnik, v katerem imaš zgolj najosnovnejše stvari in ti ta predstavlja edino prtljago, ki jo tovoriš skozi vsakdan, vmes pa premaguješ na desetine kilometrov, se zgodi marsikaj. Od srečanj, za katera si nisi nikoli mislil, da se bodo zgodila, odkrivanja prekrasnih kotičkov v naravi, ki te s svojo lepoto preprosto prevzamejo, pokušanja lokalne pa tudi svetovne kulinarike, saj se ob večerih nemalokrat lotiš kuhanja z romarji, ki prihajajo z vseh koncev sveta, pa vse do raznoraznih izzivov, s katerimi ti postreže pot. Tako med 400 kot 1.100 kilometri, ki sem jih prehodil po obeh El Caminih, se je zgodilo skoraj vse, kar se lahko: od žuljev, ki so nujno zlo takih avantur, do vzponov, ki ti skoraj vzamejo dih, ter vse do neštetih nepozabnih trenutkov smeha, joka, solz sreče in žalosti pa do vseh ostalih najrazličnejših palet čustev. Človek na tako dolgi poti, ko je sam ali v družbi ostalih pohodnikov, preprosto premleva najrazličnejše življenjske prigode, ki so se mu pripetile, in se na ta način tudi čisti vsega, kar se je nabralo v njem skozi tedne, mesece, leta.
O vsem bi zagotovo lahko napisal knjigo, morda tudi dve in glede na to, da sem svoje zapise in doživljanja poti sproti objavljal na družabnih omrežjih, sem dobil nemalo spodbudnih sporočil, da se lotim še knjige. Pisanje mi predstavlja terapijo, lahko rečem tudi svojevrstno zdravljenje, lotil sem se ga že med prebolevanjem raka. Po koncu zdravljenja sem dve leti pisal kolumne za eno izmed slovenskih revij, z napisanim pa dosegel takšen odziv, da so bralke stopale v stik z mano prek ročno napisanih pisem. Nisem si mislil, da je še kdo v 21. stoletju sposoben za nekoga, ki ga niti ne pozna, napisati ročno napisano pismo v odziv na besede, ki jih je napisal avtor kolumne. Zagotovo najlepša pohvala in poklon vsem, ki poskušamo z besedami doseči bralce. Prepričan sem, da mora za to, da napiše knjigo, človek dozoreti, in če se ne pojavi kakšna pisateljska blokada ali nepredviden ovinek, verjamem, da bo moja knjiga izšla v prihodnjem letu, ko bom dopolnil 35 let. Pet let po prebolelem raku, štiri leta po prehojeni prvi, portugalski veji Camina, po dveh letih, odkar sem naredil še zadnje korake na Juliana Trailu in leto po prehojeni največji pustolovščini življenja doslej, 1.100 kilometrih francoske poti Camina. Za vse, ki nestrpno čakate, da bo knjiga napisana, lahko izdam, da bo nosila naslov Sledi.«
