Dopust znanega Slovenca: z ženo na pohod, sam v tišino
Velika strast priljubljenega igralca Jerneja Kuntnerja so hribi. Veliko jih je prehodil, ko je bil še samski, a tudi z ženo rada zahajata na različne vrhove. Pogosto, odvisno od vremena, volje in časa, gresta na različno dolge pohode.
»Imam se za starega pohodnika. Najvišje sem stal nad 3000 metri na Etni na Siciliji. O tem se rad pošalim, da sem odkrival in raziskoval korenine Franca Mercatorija, lika, ki sem ga upodabljal v priljubljeni nadaljevanki TV Dober dan,« pove. Trinajstkrat je bil na Triglavu, rad zahaja tudi na smučišča in ledenike v Avstriji, Italiji in Švici, in to pozimi in poleti. Čeprav sta zaljubljena v naravo, sta z ženo vedno previdna. »Drživa se označenih in utrjenih poti. V hribih se lahko vreme spremeni v trenutku, ti pa ostaneš na milost in nemilost prepuščen nepoznavanju terena, in to je kar klic po katastrofi,« pove. Nekoč je bil nekoliko bolj divji, prizna. Šel je tudi v divjino, v neznano in samoto, s šotorom.
»Žena je bolj klasičen tip glede teh stvari. Kadar greva skupaj, mora biti vse po civilizacijskih standardih. Ona je drugačna, v meni pa se velikokrat prebudi pračlovek, kot bi lahko rekli. Imam namreč krvno skupino 0, pa jo mahnem v osamo in divjino, kjer zadovoljim svoje paleolitske genske potrebe,« še pove. Čeprav je Slovenija majhna in marsikje mrgoli ljudi, je skritih kotičkov še vedno precej. Že drugo leto denimo uživa na planinah na Krvavcu, nekaj prejšnjih poletij pa je preživljal na Cerkljanskem hribovju. Ti izleti in umiki v osamo pa niso le balzam za dušo, nabiranje kondicije in uživanje v naravi, ampak večkrat tudi priložnost za zanimivo ali nenavadno doživetje.
»Pred kratkim sva se z Moniko odpravila na literarno turo. Štajdoharjeva gospa na planini nama je dala v branje knjižico o čudežnem kužku Čeriju, ki je v šestdesetih letih živel na planini Dolge njive za Krvavcem s planšarico Loro. Bil je zelo poseben, inteligenten in prijazen pastirski pes, nemški ovčar. Vse je razumel, naredil, poiskal, le govoriti ni znal. Zgodba naju je tako pritegnila, da sva vedela, da greva ob prvi priložnosti tja,« pravi. To sta tudi storila. Pot je bila kar mrzla, skale še mokre, korenine spolzke. »A nama je uspelo brez večjih težav doseči planino. Našla sva raj pod Velikim Zvohom, našla sva stan planšarice Lore. Gospodarice že dolgo ni več, planšarija propada in se pogreza sama vase. In naenkrat, kot da bi se pojavila ob naju davna gospodarica, sva zaslišala besede: 'Prerasle so jo trn, osat, kopriva in sred njih leži moj hram podrt. Vstopiva!' Vstopila seveda nisva, saj je koča skrbno zaklenjena, a skozi odprto okno sem le ujel trenutek, ujet v času. Časovno kapsulo nekega minulega življenja. Imenitno. Nekaj časa sva tam uživala v lepotah planine, nemi prisotnosti gospodarice in njenega psa, in potem šla domov,« Kuntner opiše zanimivo izkušnjo, ki se mu je za vedno vtisnila v spomin.
