Eugenija Carl peljala vnučka v knjižnico in doživela šok! Starši ne razumejo ...
Eugenija Carl je ponosna babica vnučka, s katerim najraje preživlja svoj prosti čas. Zdaj spoznava, kako zelo se je spremenila vzgoja, odkar je sama imela otroka. Svoja opažanja je strnila v zapisih na facebooku, potem ko je z vnučkom obiskala lokalno knjižnico.
»Sama sem bila že večkrat šokirana. Brez besed. Osupla. Pred očmi se mi je vrtela cela simptomatika pogubnega novodobnega starševstva. Matere, očetje, none, tete, ki se posedajo po blazinah in od zadaj nadzirajo svoje potomce, obkrožanje mizice, kjer otroci kasneje poustvarjajo like iz poslušane pravljice, posedanje zraven svojih otrok, rezanje, barvanje, lepljenje, sugeriranje, prepovedovanje, opozarjanje, komentiranje izdelkov ...,« je naštela.
Poudarja, da so se starši nenehno vmešavali in nadzorovali otrokovo ustvarjalnost in jim niso dovolili, da bi lahko pokazali svojo ustvarjalnost na uri pravljic za otroke v knjižnici.
»Nemogoče, da bi otroci po pravljici ustvarjali sami, medsebojno komunicirali, se povezovali, tudi sprli za barvice, če hočete. Komunicirali samo s knjižničarko. Dihali. Ne, namesto tega se zraven posedejo nadzorniki kot ujede nad gnezdom, in slišimo starše helikopterje – 'a ti jaz pobarvam ježka, izrežem oblaček, glej, tako naredi, zakaj si vzel modro barvico, takole bova, ne, tako ni prav, sonček ni oranžen ...',« je Carlova opisala dogajanje v knjižnici.
»Zadušljivo zaščitništvo ni normalno«
Kot pravi, gre po njenem mnenju za »(ne)vzgojni surrealizem. Ker po mojih vzgojnih merilih to zadušljivo zaščitništvo pač ni normalno, ker ti starši ne zmorejo štekati, da proizvajajo invalide!« se jezi na zaščitniške starše.
Carlova ocenjuje, da naj bi takšna vzgoja pri otrocih vzbujala občutek nezaupanja v njihove sposobnosti ter jih vodila v nesamostojnost in odvisnost, oziroma, kot jih imenuje, »nesamostojne odvisnike« ali »otroke z občutkom, da jim ne gre zaupati niti najmanjših 'opravil', nadzorovane živčne razvaline«.
Ker je bila zaradi »scene« v knjižnici osupla, se je na lokalno knjižnico obrnila s predlogom, naj storijo, kar je v njihovi moči, da bi otroci samostojno obiskovali ure pravljic, saj, kot je prepričana, manj vmešavanja staršev vodi k večjemu spodbujanju otroške samostojnosti.
»Mislim, da boste morali postaviti jasno in glasno sporočilo: Staršem vstop prepovedan! Če pač ne morejo doumeti, da je njihov sonček lahko slabo urico brez njih, jih naj ne pripeljejo na druženje s pravljičarko,« predlaga Carlova knjižničarjem.
Spomnila se je, kako je bilo, ko je bila sama mama: »Tako smo nekoč delale normalne mame. Si vzele urico časa za kavo in klepet. In kasneje našle sproščene, nasmejane otroke, ki so na poti domov hiteli pripovedovati o novi dogodivščini.«
