SOVRAŽNI GOVOR
Evroposlanki Jovevi prekipelo: »Dost mam«
Odločena je, da ne bo več tiho.
Odpri galerijo
Irena Joveva. FOTO: Irena Joveva, Facebook
Slovenska evropska poslanka Irena Joveva se je prvič javno odzvala na sovražna sporočila in komentarje, ki jih sicer menda redno prejema na spletu. Ti se največkrat nanašajo na njeno mladost in (domnevno) neizkušenost, mnogi pa se spotaknejo tudi ob njeno poreklo.
»Dost mam pokroviteljskih “punčka, a ti sploh veš, kje je Bruselj, ha, ha” in nizkotnih “ljubica, vesela bodi, da živiš v Sloveniji, mene je pa sram, da smo Slovenci dopustili, da ste se razmnožili kot podgane”. Mimogrede, med temi “komentatorji” so tudi ljudje, ki so vidni člani ene stranke, ki so kandidirali na listah te iste stranke, ki sedijo (ali še bodo sedeli) na takšnih ali drugačnih stolčkih zaradi te iste stranke,« je evroposlanka zapisala na facebooku.
Kot poudarja Joveva, nima nič proti dostojanstvenemu izražanju različnih političnih stališč, a po njenem mnenju so nekateri presegli vse meje. »Kje in kdaj se, torej, konča strpnost do nestrpnosti? Kar se mene tiče, tukaj in zdaj,« sklene nekdanja novinarka in članica LMŠ.
Njen zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
»“Neslovenka. Antislovenka. Nakaza. Glupača. Čistokrvna socialistična balkanska čef****, ki uničuje našo domovino. Slovenci smo ti dali streho in kruh, ti pa pljuvaš po nas. Tujka z okvarjeno osebnostjo. Z Jesenic, muslimanske enklave. Revše umsko podhranjeno.”
Kar ste prebrali, je seveda sovražni govor, v teh primerih namenjen meni. Obstaja še veliko hujših zapisov in komentarjev, verjemite, izbrala sem (naj)bolj mile.
Zakaj? Doslej sem vsakič, ko sem prebrala kaj takšnega, avtorja ali avtorico pač prijavila tistemu družbenemu omrežju, na katerem je to zapisal ali zapisala. Najbrž mi ni treba posebej izpostavljati, katero družbeno omrežje pri tem prednjači. In… To je bilo vse. Nisem se odzivala, ker sem si vedno mislila, pa saj se proti takim ne moreš boriti, ne moreš zmagati, ker bodo v vsakem primeru še naprej sveto verjeli v svoje teorije zarote in svojega vodjo, kakopak, ter še naprej očitno uživali v žaljenju tistih, ki niso “naši”. Nisem se odzivala, ker sem si vedno mislila, da nima smisla… Vse do danes. Danes sem si pa mislila, a veste, kaj? Bom kar po domače: Da ‘mam dost’.
Dost mam pokroviteljskih “punčka, a ti sploh veš, kje je Bruselj, ha, ha” in nizkotnih “ljubica, vesela bodi, da živiš v Sloveniji, mene je pa sram, da smo Slovenci dopustili, da ste se razmnožili kot podgane”. Mimogrede, med temi “komentatorji” so tudi ljudje, ki so vidni člani ene stranke, ki so kandidirali na listah te iste stranke, ki sedijo (ali še bodo sedeli) na takšnih ali drugačnih stolčkih zaradi te iste stranke.
Dost mam, da se imajo taki ljudje za največje domoljube, v resnici so pa vse kaj drugega. Namreč, povejte mi, je res lahko domoljub nekdo, ki to dokazuje s sovraštvom do drugih?
Dost mam, da pod aktualno vlado postaja normalno uporabljati sovražni govor, češ, saj to je svoboda izražanja, medtem ko se ta svoboda izražanja zanje konča v trenutku, ko nekdo reče nekaj, kar pa njim ni všeč. In ne, meja med sovražnim govorom in svobodo izražanja v bistvu sploh ni tako zelo tanka. Samo… Enim se sovražna retorika preveč obrestuje, ker je to pač osnova njihovega političnega programa.
Dost mam klevetanja vsepovprek in tega, da tem ljudem sploh ni pomembno, ali je to, kar napišejo oziroma povejo, res ali ne. Kaj šele, da bi se vprašali, ali je sprejemljivo in dopustno. Ah, kje. Bolj, ko so nesramni in prostaški, bolje je.
Dost mam tega, da se je vse to razpaslo še toliko bolj, odkar imamo vlado, katere ekipa ne le, da očitno dopušča vse to, pač pa tudi marsikdo od njih večkrat stori podobno ali enako.
Nič nimam proti dostojanstvenemu, poudarjam, dostojanstvenemu izražanju različnih političnih stališč. Prav tako ne gre za to, da bi želela biti žrtev česarkoli. Jasno mi je, da nisem ne prva ne (žal) zadnja tarča takega govora. Samo zato, ker pod vsak svoj zapis dobim več deset žaljivih komentarjev na osebni ravni, ki nimajo nobene povezave z vsebino objave, z objavami ne bom prenehala. Ena mojih ključnih dolžnosti je, da kot evropska poslanka obveščam ljudi, ki jih zastopam, kaj počnem in kaj se dogaja (v evropski politiki). Mene ti komentarji ne bolijo z osebnega vidika. Bolijo me pa z vidika tega, kar je politika pri nas postala, predvsem v teh zadnjih nekaj mesecih. Vse prej kot dostojanstvena in vse prej kot zgled. Zato se mi zdi prav, da na vse to opozorim.
Ker… Kje in kdaj se, torej, konča strpnost do nestrpnosti? Kar se mene tiče, tukaj in zdaj.«
»Dost mam pokroviteljskih “punčka, a ti sploh veš, kje je Bruselj, ha, ha” in nizkotnih “ljubica, vesela bodi, da živiš v Sloveniji, mene je pa sram, da smo Slovenci dopustili, da ste se razmnožili kot podgane”. Mimogrede, med temi “komentatorji” so tudi ljudje, ki so vidni člani ene stranke, ki so kandidirali na listah te iste stranke, ki sedijo (ali še bodo sedeli) na takšnih ali drugačnih stolčkih zaradi te iste stranke,« je evroposlanka zapisala na facebooku.
Kot poudarja Joveva, nima nič proti dostojanstvenemu izražanju različnih političnih stališč, a po njenem mnenju so nekateri presegli vse meje. »Kje in kdaj se, torej, konča strpnost do nestrpnosti? Kar se mene tiče, tukaj in zdaj,« sklene nekdanja novinarka in članica LMŠ.
Njen zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
»“Neslovenka. Antislovenka. Nakaza. Glupača. Čistokrvna socialistična balkanska čef****, ki uničuje našo domovino. Slovenci smo ti dali streho in kruh, ti pa pljuvaš po nas. Tujka z okvarjeno osebnostjo. Z Jesenic, muslimanske enklave. Revše umsko podhranjeno.”
Kar ste prebrali, je seveda sovražni govor, v teh primerih namenjen meni. Obstaja še veliko hujših zapisov in komentarjev, verjemite, izbrala sem (naj)bolj mile.
Zakaj? Doslej sem vsakič, ko sem prebrala kaj takšnega, avtorja ali avtorico pač prijavila tistemu družbenemu omrežju, na katerem je to zapisal ali zapisala. Najbrž mi ni treba posebej izpostavljati, katero družbeno omrežje pri tem prednjači. In… To je bilo vse. Nisem se odzivala, ker sem si vedno mislila, pa saj se proti takim ne moreš boriti, ne moreš zmagati, ker bodo v vsakem primeru še naprej sveto verjeli v svoje teorije zarote in svojega vodjo, kakopak, ter še naprej očitno uživali v žaljenju tistih, ki niso “naši”. Nisem se odzivala, ker sem si vedno mislila, da nima smisla… Vse do danes. Danes sem si pa mislila, a veste, kaj? Bom kar po domače: Da ‘mam dost’.
Dost mam pokroviteljskih “punčka, a ti sploh veš, kje je Bruselj, ha, ha” in nizkotnih “ljubica, vesela bodi, da živiš v Sloveniji, mene je pa sram, da smo Slovenci dopustili, da ste se razmnožili kot podgane”. Mimogrede, med temi “komentatorji” so tudi ljudje, ki so vidni člani ene stranke, ki so kandidirali na listah te iste stranke, ki sedijo (ali še bodo sedeli) na takšnih ali drugačnih stolčkih zaradi te iste stranke.
Dost mam, da se imajo taki ljudje za največje domoljube, v resnici so pa vse kaj drugega. Namreč, povejte mi, je res lahko domoljub nekdo, ki to dokazuje s sovraštvom do drugih?
Dost mam, da pod aktualno vlado postaja normalno uporabljati sovražni govor, češ, saj to je svoboda izražanja, medtem ko se ta svoboda izražanja zanje konča v trenutku, ko nekdo reče nekaj, kar pa njim ni všeč. In ne, meja med sovražnim govorom in svobodo izražanja v bistvu sploh ni tako zelo tanka. Samo… Enim se sovražna retorika preveč obrestuje, ker je to pač osnova njihovega političnega programa.
Dost mam klevetanja vsepovprek in tega, da tem ljudem sploh ni pomembno, ali je to, kar napišejo oziroma povejo, res ali ne. Kaj šele, da bi se vprašali, ali je sprejemljivo in dopustno. Ah, kje. Bolj, ko so nesramni in prostaški, bolje je.
Dost mam tega, da se je vse to razpaslo še toliko bolj, odkar imamo vlado, katere ekipa ne le, da očitno dopušča vse to, pač pa tudi marsikdo od njih večkrat stori podobno ali enako.
Nič nimam proti dostojanstvenemu, poudarjam, dostojanstvenemu izražanju različnih političnih stališč. Prav tako ne gre za to, da bi želela biti žrtev česarkoli. Jasno mi je, da nisem ne prva ne (žal) zadnja tarča takega govora. Samo zato, ker pod vsak svoj zapis dobim več deset žaljivih komentarjev na osebni ravni, ki nimajo nobene povezave z vsebino objave, z objavami ne bom prenehala. Ena mojih ključnih dolžnosti je, da kot evropska poslanka obveščam ljudi, ki jih zastopam, kaj počnem in kaj se dogaja (v evropski politiki). Mene ti komentarji ne bolijo z osebnega vidika. Bolijo me pa z vidika tega, kar je politika pri nas postala, predvsem v teh zadnjih nekaj mesecih. Vse prej kot dostojanstvena in vse prej kot zgled. Zato se mi zdi prav, da na vse to opozorim.
Ker… Kje in kdaj se, torej, konča strpnost do nestrpnosti? Kar se mene tiče, tukaj in zdaj.«
