FOTO: Kljub raku se slovenski voditelj ni vdal

MURSKA SOBOTA –Televizijski novinar, radijski moderator, maneken, avanturist, znani Ljubljančan iz Prekmurja Denis Malačič se je pred 31 leti rodil v Prosenjakovcih. Doletela pa ga je huda bolezen, in ker meni, da se o tem še vedno premalo govori, se je odločil svojo zgodbo deliti z javnostjo.

Prvo bolečino v modih je začutil avgusta lani, slab mesec pozneje pa je izvedel – rak. »Sprva se je pojavila bolečina in se vsake toliko časa ponovila. Brskal sem po spletu in zasledil, da bi lahko šlo za vnetje, spolno prenosljivo bolezen ali raka. Izkazalo se je, da gre za tumor,« pove in še, da ga je diagnoza šokirala.

»Vse, kar ti je znano in te obkroža, se v trenutku podre, ti pa sediš tam s tumorjem. Sledilo je nekaj zlomov, sem pa poskušal ostajati močan in pozitiven, hotel sem verjeti, da ima življenje zame nekaj več.« Zdravljenje se je hitro začelo, operativni odstranitvi tumorja je sledil sprejem na onkološkem inštitutu. »Čakali so me štirje ciklusi kemoterapij, tedni, ko sem bil od ponedeljka do petka priklopljen na cevke, in dva tedna premora, ki sem ju načeloma preživljal doma. Po drugem se mi je imunski sistem porušil, pristal sem v izolaciji v bolnišnici. Po koncu kemoterapij je sledil en mesec premora, nato pa nove preiskave, ki so pokazale, da je nekaj tumorskih ostankov vidnih tudi na pljučih, v bezgavkah pa jih ni bilo več videti. Sledila je dvojna operacija pljuč, da so mi te ostanke odstranili, na analizi tkiva v laboratoriju pa se je izkazalo, da ne gre za vitalno tumorsko tkivo in da gre za popoln regres po terapiji,« razlaga.
 

Uživa v sedanjem trenutku

Če je prej usklajeval dve službi in bil v nenehnem pogonu, se mu zdaj, na bolniški, zdi, da čas teče po polžje. »Tako imaš več kot dovolj časa, da se ukvarjaš tudi z vprašanji, s katerimi se ti ne bi bilo treba. 'Zakaj jaz' namreč nič ne reši – vse, kar je za nami, je tam in se je zgodilo z nekim razlogom. Naj se sliši še tako klišejsko, preprosti trenutki, kot so recimo preživljanje časa z družino, prijatelji, vožnja v avtu ob najljubši glasbi, sprehodi v naravi in mestu, vse je dobilo novo dimenzijo. Vse bolj ceniš, vsega si bolj vesel. Končno začenjaš uživati v sedanjem trenutku, brez potrebe, da bi misli švigale na tisoč strani,« pripoveduje Denis, ki se je na svoji poti naučil še večje hvaležnosti, kot jo je čutil že prej. Pomagal si je s pogovori, glasbo, branjem knjig, gledanjem dokumentarnih filmov, prebiranjem zgodb sotrpinov. »Svoje misli ob zdravljenju sem delil z domačimi in prijatelji – tako tistimi, ki so mi osebno stali ob strani, kot tistimi, ki so me podpirali prek spleta.«

Ko se je v trenutku žalosti odločil, da bo svojo bolezen razgalil na družabnih omrežjih, so sledili številni odzivi, ogromno lepih sporočil s pozitivnimi mislimi in spodbudnimi besedami, ki so mu dale novo upanje in nov zagon. »Tej prvi objavi je sledilo precej drugih, po precejšnjem dobrem odzivu in predlogih pa sem pred nekaj dnevi svoje zapise preselil na spletno stran.« Denis sicer opaža, da se o raku govori nekoliko več kot prej, a dodaja, da je vsaka neizkoriščena priložnost, da bi se o tem spregovorilo, izgubljena.


»Kot novinar sem dvakrat poročal o raku – v nobenem primeru, ko sem bil službeno na onkološkem inštitutu, nisem niti pomislil, da bi lahko nekega dne tja spadal tudi sam. No, zgodilo se je hitreje, kot bi si mislil,« pravi in dodaja, da je samopregledovanje ključnega pomena. Priznava, da ga je rak spremenil, da je življenje dobilo druge prioritete. »Postal sem še bolj skromen, kot sem bil. Vem, da za srečo in hvaležnost ne potrebujem veliko. Verjamem, da je pred mano novo obdobje, in želim si verjeti, da bom nekega dne na to rakavo obdobje gledal z veliko hvaležnostjo. Hvaležnostjo, da me je ustavilo in mi dalo novo priložnost.« Njegov trenutno edini načrt je izdaja knjige, ki bo, če bo vse po sreči, luč sveta ugledala do konca letošnjega leta.