Gatke so padale dol

Na srečanje ob ljubljanskem otroškem igrišču pride Ana Maria Mitič brez otroka. »Z veseljem lahko rečem – brez otroka. Pa ne zato, ker bi mi šel na živce in ga ne bi imela rada, ampak zato, ker zna biti z malčki sila naporno. To so mali raziskovalci, vse morajo raziskati, pa tudi vse videti. Koncentracija jih bega, pri miru niso niti dve sekundi, ne glede na to, kakšno animacijo jim ponudiš. Z otrokom je nemogoče celo uro sedeti ob kavi, kar je logično in normalno. Ampak dama, kot sem sama, se rada kdaj usede na kavo v miru. Vsak dan si vzamem čas za svojo kavo že zjutraj, vstajam s sončnim vzhodom, včasih še prej.«

Presenečeno pogledam. »To reakcijo sem tudi pričakovala,« odvrne v smehu. »Ko rečem, da včasih vstanem še pred peto, so vsi začudeni, češ kako potem zmorem dan. Je pa res, da mi ta moja jutra – to je minuta zame – ponudijo energijo za ves dan. Temu pravim kar kalibracija – tako kot tehtnico ali električni instrument nakalibriraš, tako jaz sebe zjutraj nastavim na pravilne obrate, in sicer z meditacijo, afirmacijami, trditvami, ki pridejo iz mene ... Recimo: kakšen dan potrebujem veliko fokusa, pa si rečem, danes bom skoncentrirana, in tako grem v dan. Kakšen dan ne vem, kako bo potekal, saj so pred menoj težji izzivi, pa si rečem, danes zmorem vse opraviti zlahka. Če verjamete ali ne, to zelo pomaga.«

Pogreša prejšnji videz

Ko naročiva kavo, nadaljujeva pogovor o tako imenovanih afirmacijah. »V tujini je to že stalna praksa. Ljudje jih uporabljajo in jim spreminja življenje. Mene je spremenilo predvsem v tem smislu, da nisem živčna, vsi pa vidijo nov videz, zmanjšano kilažo. Sicer mislim, da je to zaradi 10.000 korakov na dan, ki jih zagotovo naredim. Ampak ja, nekaj se je spremenilo, in spremenilo se je na bolje.« Za rekreacijo najbolj poskrbi njen dveletni sin. »Je zelo živahen otrok in že od nekdaj se prebuja ob brutalnih urah.« Pošalim se, da jo poznam v malo drugačni podobi, ko ni vstajala tako zgodaj, ampak je bila bolj nočna ptica. »Vedno sem rada dan zgodaj začela, ampak ni bilo izvedljivo, ker sem živela nočno življenje. Je pa res, da je to pogojeno tudi z mojim poklicem, saj je vse, od teatra, stand up nastopov do televizije, večinoma zvečer. Zaradi tega nisem mogla vstajati zgodaj. Z otrokom pa se marsikaj spremeni. In takrat zelo ceniš trenutke miru.« Ko obuja spomine, še reče: »Včasih smo bili vsepovsod. Spomnim se naših druženj. Tudi čez dan. Zdaj pa so se prioritete malo zamenjale in tudi cilji z njimi.« Povprašam, ali je to boljše ali slabše. »Rekla bi, da je drugače. Včasih pošteno pogrešam prejšnje življenje, ker sem ga imela res rada, in to je bila moja samoaktualizacija. Jaz sem sebe živela in uživala v tem. Tudi v prejšnjem telesu. Ni tako, da je bilo prej kaj narobe, pa mi je šele zdaj uspelo shujšati. Daleč od tega. Sem oboževalka žensk z oblinami in pogosto, ko se pogledam, pogrešam svoj prejšnji videz. Saj veš, življenje teče in mi z njim. Lahko da bo čez eno leto slika že popolnoma drugačna.«


Ob pitju kave ji omenim njeno objavo na družabnih omrežjih, ki je sprožila veliko odzivov – svoj stari nedrček je objavila zraven novega, dvakrat manjšega. »Prevetrila sem svojo omaro, saj se mora konfekcija pri taki razliki zamenjati. Vse skupaj se je začelo s porodom. Ko rodiš, si na vrhuncu. Potem pa gre. Nekaj s porodom, nekaj z dojenjem, nekaj z aktivnostjo, nekaj s pomanjkanjem spanca, nekaj pa s spremembo življenjskega sloga, in je prišlo do kaskadne reakcije, da sem zdaj za kakšnih 25 kilogramov lažja. Hlače, ki sem jih prej nosila, so tako velike v primerjavi z zdajšnjimi kot v revijah, kjer prikazujejo uspešno zgodbo hujšanja. Morala sem zamenjati konfekcijo in hkrati spodnje perilo, ker so gatke padale dol, modrc pa ni več zdržal te skromnosti, ki jo posedujem zdaj. Ko sem dala nedrčka skupaj, je bila res očitna razlika. Vsi so se tudi ob to obregnili. Še posebno moški, za katere pa vemo, da so ljubitelji oblin in oprsja. Ampak moje oprsje je trenutno še vedno več ali manj namenjeno otroku.«

Posel je umrl, živel posel

Nato se ozreva v čas, ko je bila Ana Maria samska. »V redu sem bila s svojo samskostjo, vedno pa sem upala, da je še nekaj več, še kaj lepšega za doživeti, kot je partnersko združenje. Sicer ima to tudi svoje žrtve. To namreč pomeni, da nisi več sam oblikovalec svojega urnika, da je včasih treba narediti tudi nekaj, kar ni čisto stoodstotno tebi pisano na kožo, ampak zato, da to partnerstvo raste.« Nekoč smo jo redno videvali tudi na odrih, zdaj pa je seveda situacija drugačna. »Naš posel je malo umrl. Prihodnost vidim v digitalnem svetu, zato sem ustanovila portal MamaMaria.si. Naj takoj povem, da to ni še en mama blog, ki jihje že nešteto. Sem raziskovalni tip človeka, zelo rada pregledam, kaj pravi stroka, kako ravnati najboljše, hkrati pa nimam časa ves dan brati literature. Torej je portal nastal iz potrebe. Videla sem, da je nasvetov malo morje, informacij veliko preveč in da se izgubljaš v tem bazenu, saj ne veš, kaj je uporabno in kaj ne. To sem hotela strniti v uporabne kanale.« Ob koncu jo povprašam, katera afirmacija ji pri tem pomaga, in Ana Maria odločno pove: »Zmorem! Kajti prepričana sem, da vsi zmoremo.«