Gojc gre kmalu v pokoj, a posedal ne bo
Igralec Gojmir Lešnjak - Gojc se bo, podobno kot še mnogi drugi nostalgiki, danes spomnil starih časov. Časov, ko smo v nekdanji skupni domovini 25. maj praznovali kot dan mladosti. »Še pomnite tovariši, ta igrivi mesec maj, ko je bil za nekatere dan mladosti, za druge dan norosti, za vse nas pa štafeta mladosti. Da, to so bili neki drugi časi,« je zapisal Gojc, ki bo nekdanji praznik preživel delovno. Nastopil bo v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu in ta simbolični dan popestril z muzikalno gledališko poezijo Moj živòt je ROKentROL, katere avtor je sam, režijo pa je prevzel Jaša Jamnik. Po letošnji premieri s predstavo uspešno gostuje na slovenskih odrih, jeseni pa bo, če bo šlo vse po načrtih, izdal zgoščenko s skladbami iz predstave in LP ploščo.
»Na vsak način bomo izdali live ploščo. Vinilke so se vrnile, kar je imenitno! V mojih letih postane človek nostalgik,« pravi Gojc, ki je konec leta 2021 prebolel težko obliko covida, a se ni vdal in se je uspešno vrnil na gledališke deske. Med predstavami in ob vsem, kar še počne, energijo nabira na poseben način. Najraje se zadržuje med drevjem in rastlinami. Je namreč zapriseženi sadjar, ki vsako leto za domače potrebe pridela svoje sadje. »To je moja ljubezen, hobi in razvedrilo,« pravi. Lani mu je suša pobrala več kot 70 odstotkov vseh mladic, ki še niso bile rodne, so mu pa češnje in slive obrodile kot še nikoli. Z drevesi se tudi pogovarja, ker verjame v pozitivno učinkovitost takega početja, ne glede na to, kako drugi gledajo na to. Lani, se pošali, se je z drevjem očitno pogovarjal še premalo. »Vse kaže tako, saj so se drevesa posušila,« doda. Letos se trudi, da napake ne bi ponovil. Med drevjem najde tudi svoj najljubši prostor za meditacijo. Vsak potrebuje svoj kotiček, kjer se spočije, umiri in si nabere moči. Sicer pa ima igralec, režiser in pesnik posebno željo. Rad se preizkuša v novih stvareh in bi rad poskusil tudi, kako je biti upokojenec. »Še poldrugo leto moram potrpeti, in bo! Res me zanima, ali bom imel še manj časa kot doslej,« ugiba Gojc. A izpreči in ne početi drugega kot počivati ne namerava. Tudi predstavljati si ne more, da bi sedel križemrok in čakal, da mine dan. Naš umetnik, ki se ga je prijel vzdevek Gojc, nam še zaupa, da ga skoraj nihče ne kliče z imenom, le žena tu in tam. »Moja soproga ima različne stopnje, ko me opozarja, kadar ne ravnam, kot bi moral. Gojči, Gojko, Gojc, Gojmir, Lešnjak, kovčki pred vrati … torej, ja, soproga, čeprav ne prav pogosto, me pokliče tudi Gojmir!« doda v smehu.
