»Govorili so mi, da sem zmešana, ker sem z Gregorjem, zdaj bi imela z njim kopico otrok«
26-letna Maja Pinterič, radijska in televizijska voditeljica, pevka ter priljubljena spletna vplivnica, je mama prvorojenke Lune, ki je zdaj stara tri mesece. V tem času je začutila, kaj pomeni biti starš. »Kolikor je čarobno, je tudi naporno,« priznava. V materinstvu neizmerno uživa, a brez pomoči njenih kristalov, saj je reiki mojster, in njej ljubih oseb, ki so skrbele za Luno, ko je bilo njej najtežje, bi bili prvi trije meseci po porodu težavni.
Pred tremi meseci ste postali mama. Med nosečnostjo ste dejali, da se pripravljate na ta dan, da veliko berete in poizvedujete o starševstvu. Ali vas je kaj ujelo nepripravljene?
Na porod se lahko pripravimo z nasveti, kako dihati, si lajšati bolečine, in se mi zdi dobro, da se lahko, saj je to naš največji izpit v življenju. Ampak dokler ne dobiš otroka, ne veš, kako je to v praksi. Najprej je vse v redu, sčasoma pa vidiš, da ti novo bitje vzame veliko časa, ki si ga prej imel samo zase. Veliko si utrujen, saj se tudi spalni ritem spremeni, hkrati pa ne zadostiš rutini, ki si jo imel prej, zaradi česar se lahko slabše počutiš. Jaz sem takšna, da bi rada imela vse pospravljeno, čisto, zato standardi čistoče lahko v prvih mesecih padejo, ker ne moreš vsega postoriti. Kar pa ni nič narobe. Zdaj po štirih mesecih se mi zdi, da sem prišla tudi fizično do moči, da lahko švigam gor in dol in mi to ne predstavlja ogromnih težav. Pred tem sem občasno imela težave že perilo dati v stroj, kar pa mi je pojedlo nekaj živčkov. Predlagam, da se zato prve tri mesece osredotočimo na crkljanje, nego, in si morda bolj kot kave s prijateljicami raje privoščimo čistilko.
Kako ste sprejeli novo bitje v svoje življenje?
Spomnim se, ko so me z Luno pripeljali v sobo po porodu in naju je sestra pustila sami, sem gledala malo dojenčico in si mislila 'okej čak, kaj pa zdaj, kako se bova sporazumeli?'. Najbolje je, da se prepustiš instinktu, in mislim, da je narava poskrbela za to, da vzljubiš bitje. Drži, da smo pod velikim vplivom hormonov, in sčasoma, ko ugotoviš, kako dojenček sporoča, gre lažje. Sicer si lahko tudi pri tem pomagamo z dobrimi vsebinami na spletu – bolj kot s šolo za starše, ki sem jo jaz obiskovala.
Včasih nas lahko kopica nasvetov samo še zbega. Vas niso?
Vsi imajo nasvete, od babic, mam itn. Ni pa treba vsakega nasveta vzeti za svetega, ker si potem lahko samo še lase puliš z različnimi opcijami, ki niso nujno najboljše zate. Jaz imam močan notranji glas in si lahko pomagam, če pa ne gre, si tudi z internetom pomagamo, kako se z dojenčkom povezati.
Pravite, da imate prve mesece v meglenem spominu.
Odločila sem se skrbeti za malo bitje in to pač zraven prinese svoje davke. Neprespanost, napor, milijon črnih misli in za nameček še prijatelji hormoni, ki na nas močno vplivajo. Normalno je in pride do tega, da ti gre tvoj otrok na živce, potem pa se kriviš, kakšna mama pa sem. Zaradi tega se ni treba vznemiriti. To so samo strahovi, ki pridejo in gredo sčasoma stran. Tudi jaz sem prejokala in včasih za vsako figo.
Kako ste si pomagali, da bi zvozili prve mesece?
Veliko si pomagam z energijami, ker sem tudi reiki mojster. Še med porodom sem si v glavi postavljala neke energijske znake, ki sproščajo določene kanale in se lahko zadeva lažje reši. Ko je bil popadek hud, sem tudi v glavi prosila svoje pomočnike, da mi pomagajo, da pridemo lepo do konca na cilj. Pomembne so pozitivne mantre, da pridemo lažje na cilj. Ko so mi rekli, da ima Luna morda zlatenico in da ne vedo, ali bomo takoj zapustili bolnišnico, sem ji začela pošiljati sončno svetlobo in je bilo na koncu vse v redu. Ali je kaj na tem, ne vem, verjamem pa, da si lahko sami začaramo določene stvari.
Hkrati mi je veliko pomagala družina. Ko mi je hudo, bruhnem v jok ali pa povem, da je naporno, in takoj pokličem sestro, taščo, moža, mami. In so mi vsi pomagali pri tem, da nisem stopila na fazo izčrpanosti. Tako sem si potem vzela eno uro prosto, da sem bila sama. Človek se mora nekako zbistriti, ker prihod otroka na svet prinese veliko spremembo – psihično in fizično.
Se je ta dobra energija kot uspešna pokazala tudi pri Luninem joku?
Ko otrok joka, je treba preveriti, ali ga je treba previti, ali je lačen, ali je zaspan. Če pa še to ne štima, gre verjetno za krizico, ki jo moramo skupaj prebroditi. Spomnim se, ko se je Luna nekoč slabo počutila. Dala sem jo na gole prsi in sva skupaj počivali. Po petih urah se je zbudila povsem zdrava. Tudi hujšega izjokavanja nismo imeli. Verjamem v te energije, s katerimi zdravim tudi sebe in druge, in vidim, da je napredek in da pomaga. Doslej nismo imeli težav z izjokavanjam ali pa da bi si jokajočo Luno podajali več ur. Lahko rečem, da je glede tega pridna punčka.
Če se ne motim, znate gledati v karte? Kaj te napovedujejo vaši Luni?
Tega še nisem gledala. Mi je pa bilo zanimivo, da sem na dan, ko sem šla rodit, potegnila karto poroda in tudi nihalo mi je pokazalo pravi datum poroda. Sem pa res dala izdelati astrološko karto za Luno in sem tam dobila ogromno dobrih nasvetov, kako ji pomagati. Ne le s petjem, temveč tudi na njene karte, ki pravijo, da je Luna taka, da mora hitro dobiti rešitev za stvari, ker je v luninem znaku oven. Ko vidim, da ji nekaj ni všeč, takoj ukrepam, da rešim zadevo. Veliko praktičnih nasvetov sem dobila na ta način.
Otroka imate relativno mladi. Kako je starševstvo vplivalo na vajin odnos s partnerjem Gregom? Še spita skupaj?
Na začetku, ko sva bila skupaj, sva bila kot dva komika, ki sta se našla. Najini štosi so bili velikokrat na meji dobrega okusa in tega mnogi niso razumeli. S strani javnosti in prijateljev sem dobila očitke in kritike, kaj delam z Gregorjem, če se mi je malo zmešalo. In to le zato, ker je bil iskren in se je lotil črnega humorja. A prepričana sem, da takšnega humorja ne more izvajati nekdo, ki nima urejenih misli in čustev. Midva sva se našla, ker sta najini srci za skupaj. Želela sva si otroka in zdaj si jih želiva še več. Nekje do štiri bi z veseljem imela. A tudi če ne bo nobenega več, sem z Luno povsem srečna. Sicer pa se v eni postelji stiskamo vsi, jaz, dojenčica, en velik človek in dva psa.
Otrok vaju je potem še bolj povezal. Kako je s prijatelji?
Ja, odkar imava njo, si spet več privoščila. Pred zanositvijo in med korono sva postala zapečkarja. Zdaj pa, ko vidim, da se dojenčica dobro počuti z ljudmi, se tudi dobimo s prijatelji, njihovimi otroki, se družimo, pojemo, smo kreativni in vedno se nekaj dogaja, še več kot prej.
Vas pred poletjem skrbi podoba vašega telesa, ki se je s porodom spremenila?
Sploh me ne skrbi. Grega je fitnes trener, in odkar sem z njim, sem se začela bolj ukvarjati s športom. Šport ne pomeni, da moraš garati uro in pol na dan, ampak je dovolj, vsaj zame – da jem zdravo in si privoščim tudi pice in mastne stvari, a se omejim. Prej imam težavo obdržati težo kot jo dobiti, sploh zdaj med dojenjem me predvsem zmanjkuje s kilogrami. Sem pa taka, da na svoje telo gledam kot na telo, ki mi da varnost in je zato vredno zanj skrbeti. Ni pomembno le, kako sem videti, ampak kako se na notri počutim, da imam torej lepo držo, da me križ ne boli, zraven pa nevede pride še lepa postava. Za poletje se torej ne obremenjujem.
Kaj bi sporočili bodočim mamicam?
Imejte otroka s tistim, s katerim ste prepričani, da je to to in da to čutite. Pogovorite se o vseh strahovih in imejte čim prej otroke, ker vidim, koliko energije to vzame, in je dobro, da smo fizično sposobni, kot se le da. Tudi če imate kasneje otroke, ni nič narobe, samo delajte po svojem občutku in sledite svoji ljubezni.
