Igralec Aljaž priznal, da je zaradi tesnobe iskal zdravniško pomoč

Provokacije o tem, kam je 'zabredel', posluša precej redno, pove Aljaž Jovanović, ki v naslednjem letu ne bo več redni član ansambla SNG Drama, čeprav bo še vedno igral vloge, ki jih je postavil v preteklosti. »Seveda mi je zaradi takšnih govoric včasih neprijetno, a je težko govoriti o tem, ker me tudi malce razžalostijo.« Njegova resnica pa je precej preprosta.
Zvest sebi

»Odkar pomnim, poskušam slediti samemu sebi. Tudi pri odločitvi, da se vpišem na AGRFT, sem sledil sebi,« razloži. »Že takrat sem šokiral. 'Kdo te bo plačal, kaj če ne boš dobil službe?' so me spraševali. A jaz sem vedno delal tisto, kar sem začutil, da je prav.« Odhaja z nasmeškom, poudari. »Za mano je veliko, veliko lepih let in vlog, veliko jih bom igral še naprej. Od nekdaj sem človek, ki sledi temu, kar hoče delati, ter temu, kar in kako čuti v življenju. Nedvomno je s tem povezan tudi moj odhod.« SNG Drama je inštitucija, svojevrsten sistem, ki pač mora delovati na določen način, in s tem ni nič narobe. Njega osebno je rutina začela notranje krčiti, zato si je zaželel več svobode. »Zdaj je čas, da grem na svoje, da vidim, kaj je še tam zunaj, kakšne so možnosti. Ne zapuščam igralstva, umetnosti in odra, za katerega sem večkrat rekel, da se na njem počutim kot doma. To velja še danes.« Odločil se je, da si bo dovolil svobodo, in prepričan je, da je zdaj pravi čas za to. »Če bi se tega lotil pri petdesetih, bi me bilo bolj strah, zdaj pa imam občutek, da so vse možnosti odprte.«

Novi koraki

O tem, kaj ga morda čaka, nerad govori, čeprav prikima, ko ga vprašam, ali se kaj pojavlja na obzorju. »Različne možnosti so odprte, kakšne ponudbe že prihajajo, imam določene ideje, a te poti še niso asfaltirane,« se zasmeji. »Ko bodo, bom z veseljem povedal.« Po dvanajstih letih v SNG Drami odhod ni lahka odločitev. »Seveda me včasih ujame misel, češ: Uf, ali res to počnem? A notranja svoboda, ki jo čutim, odtehta tudi to in vem, da delam prav.« Glede na to, da je že vse od časa, ko je bil še študent na akademiji, igral v Drami, gre za dolgoletno poslovno razmerje. »Včasih je res že razmerje,« se namuzne, »skoraj kot zakon. Toliko lepih trenutkov in ur sem preživel tam ter spoznal čudovite ljudi, da se je bilo težko posloviti. A obstaja možnost, da se naše poti spet križajo.« To je pomembna niansa. Ob govoricah, ki se pojavljajo, je začutil željo, da pove resnico. »Govorijo o moji duhovni poti, pa me niti ne poznajo. Ljudje se pogosto ustrašijo besede duhovnost, kot da je to neko lebdenje ter odmaknjenost od sveta. A je v resnici prav nasprotno. Duhovnost je tukaj in zdaj. Predvsem pa je to intimna pot vsakega posameznika. Ljudje pogosto iščejo stvari zunaj sebe, redko se obrnejo navznoter. Vse življenje je duhovnost.« Treba se je potruditi in spregledati, da je življenje sámo lahko zdravljenje. »Po ničemer ni treba grabiti, nikamor ni treba iti, tudi jaz nisem nikamor šel: tu sem, in to veliko bolj, kot sem bil pred desetimi leti, ko sem bil nemiren, ambiciozen fant, ki se je dokazoval, čakal na nagrado in se želel dokazati pred občinstvom.« Prav tako ni človek, ki ga lahko kdo v kaj prepriča. »To je daleč od resnice. Če mi kdo kaj vsiljuje ali mi hoče na silo spremeniti mnenje, se bom kvečjemu uprl.« Vendar smo hkrati vsi pod vplivom družinskih odnosov, okoliščin in vzorcev. »Vsekakor,« prikima. Največji problem in največji vzorci, ki jih dobimo, in vplivi na to, kako delujemo, po mojem mnenju izvirajo iz družinskih in družbenih odnosov, prav zato je pomembno iskanje lastne notranje svobode.«

Nujnost umirjanja

»Govorim lahko samo o svoji izkušnji,« se nasmehne. »V življenju sem se vedno ukvarjal z iskanjem svojega smisla, notranjega življenja. In hkrati sem od sebe zelo strogo odrival združenja, v katera bi me kdo poskušal povleči. Potem pa je prišel trenutek, ko sem potreboval nasvet in pomoč, in takrat sem pri podjetju P.E.C.A. International d.o.o. začutil veliko razliko, saj je bil na drugi strani nekdo, ki od mene ničesar ni hotel, torej povsem obratno od tega, kar govorijo nekateri posamezniki. Bil sem presrečen, da sem začutil pot, za katero si sam odgovoren in ki jo iščeš sam pri sebi ter nanjo nihče ne more vplivati.«


Nekaj trenutkov razmišlja, potem pa doda: »Znotraj mojega iskanja mi je metoda P.E.C.A. odpirala notranje poti, potovanje pa je moje. Če bi začutil kakšen vpliv ali karkoli dogmatičnega, bi bil prvi, ki bi temu rekel NE.« Nekateri govorijo, da je njegova nova duhovna pot vzrok, da odhaja iz Drame. Aljaž odkima: »Po pravici, če ne bi našel načina, da se notranje umirim, bi odšel že kakšno leto prej. Stvari so me namreč začele močno utrujati, delo je od mene zahtevalo vedno več energije, veliko sem delal, veliko stresnih trenutkov je bilo. Če ne bi začel meditirati, skrbeti za svoje zaloge energije, bi nedvomno odšel prej.« Seveda je nastopila sprememba, o tem ni dvoma. »Vsi v življenju dozorevamo, enako v tem procesu zorim tudi sam.«

Pomembno je spoštovanje

Ko se spreminjamo, pogosto določeni ljudje iz našega življenja nekako odpadejo. Aljaž tudi temu prikima: »Res je, a hkrati vstopijo novi, lahko celo naključni 'mimoidoči'. Pravi prijatelji ostanejo in se razvijajo s tabo ali vsaj razumejo in spoštujejo tvojo pot. V današnji družbi imamo pomanjkanje iskrenega odnosa in spoštovanja do sočloveka. Življenje samo pa poskrbi za pretok ljudi.« Prav tako mora za spremembo nastopiti pravi čas. »Mislim, da je vsak odgovoren za svoje življenje in vsak v sebi čuti, če in kdaj si dopusti tisto, kar je zanj najbolje. Jaz delam to zase. V življenju še nikogar nisem poskušal o ničemer prepričevati. Spoštujem vsako osebo na svetu, četudi bi bila agresivna do mene.«


Hkrati meni, da ga ljudje v resnici ne poznajo, strašno radi pa presojajo in obsojajo. »Zame to sploh ni neka druga pot. Menim, da če hodiš po pravi poti duhovnosti, jo znaš vključiti v svoje življenje, ker iz njega ne moreš ubežati. Veliko bolj preprost sem, kot si nekateri mislijo.« Skozi duhovne poti pa odkrivamo še lastno kompleksnost. »Nekoč sem rekel, da je najbolj nezdravo ubijanje z lastnimi mislimi. Ljudje ves čas razmišljajo o tem, kaj morajo še narediti, kaj jih skrbi itd., misli pa imajo noro moč. Tega sem se naučil sam pri sebi, saj gre za nekakšen trening. Svoje življenje živim po lastni intuiciji, ta pa je odprla pot stvarem, ki se zdaj dogajajo, tudi odhodu iz Drame. Predvsem sem človek, ki išče svobodo, notranjo in zunanjo.«

Skok na glavo

V osnovi je igralec in meni, da lahko veliko stvari pove skozi ta kanal, a igralstvo je širok pojem. »Ukvarjal bi se z marsičim, tudi z dokumentarnimi filmi, denimo. Obstajajo neke poti, ki se odpirajo kot veje na drevesu, a o njih žal še ne morem govoriti.« Kakšen je njegov trenutni načrt? »Smo v dobi stremljenja k ambicioznosti, perfekcionizmu, dokazovanju. Premalokrat se zavedamo pomena počitka, zato trenutno razmišljam o velikem odklopu zase, ker sem bil na koncu zadnje sezone res povsem izčrpan. Ni šlo le za rahlo utrujenost, zaradi tesnobe v prsih sem iskal zdravniško pomoč. Zato trenutno razmišljam samo o odklopu. Šele takrat, ko si dovolimo nekaj miru, začnejo prihajati drugi impulzi, začne se kazati, kaj ti je pomembno v življenju.« Hkrati pa ob odhodu iz nečesa velikega ne moreš takoj naprej v nekaj novega. »Daš si čas, odpreš se in prepustiš. Pot do tega, kar bi rad delal, je še v megli. Pogosto se mi je zgodilo, da sem imel v življenju načrt ali si česa želel, pa je prišlo mimo nekaj nepričakovanega, na primer igralstvo. Tudi življenje jemljem tako: ni vse zares in iz kamna izklesano, dopuščam si malo svobode in odprtosti.«

O svojem ljubezenskem življenju ne želi govoriti, pravi. »Rad pa bi zanikal kakršnokoli zvezo s kolegicama Tino Vrbnjak in Sabino Kogovšek. V tem ni nobene resnice in že zaradi spoštovanja do njiju moram to povedati.« Zasebno naj ostane zasebno. »Rad sem sam, kar se mi zdi zelo pomembno – da znaš biti sam s seboj. Pravo zvezo imaš lahko šele takrat, ko si sam postavljen.« A najprej: širina odprtosti novih možnosti. Kaže, da ga čakajo zanimivi časi. »Valovi prihajajo,« pravi v smehu, »malo pa bo tudi skoka na glavo, kar je povsem v redu.« Vsi včasih potrebujemo trenutek, ko v resnici ne vemo, kaj vse je še pred nami. Aljaž si je to svobodo vzel sam.
Petra Julia Ujawe, foto Dejan Javornik