Igralka Gaja Filač: Od gledalca sem dobila ponudbo za poroko

Nekatere dnevne serije, ki smo jih gledali doslej, so bile za mlade igralce odskočna deska in hkrati skok v svet prepoznavnosti. Za vas to ne velja, saj imate kljub mladim letom veliko izkušenj pred kamero in tudi televizijski gledalci vas dobro poznajo. Čemu to pripisujete? Ste na avdicijah bolj prepričljivi kot drugi zaradi izkušenj pred kamero ali kaj drugega? Je to kot snežena kepa, ki se začne valiti, ena vloga prinese še drugo in tretjo?

Mislim, da nisem nič bolj uspešna od svojih vrstnikov. Mene je posrkala televizija, me pa marsikdo recimo prehiteva z izkušnjami v gledališču in na filmu. Kar se tiče televizijskih projektov, se mi zdi prispodoba snežene kepe kar točna. Najslabše se odrežem na avdiciji, če si vloge preveč želim. Na začetku kariere sem močno hrepenela po vlogah, na vsak način sem želela impresionirati, pre­pričati delodajalce, da sem prava, in v tem neznanskem hotenju sem velikokrat izgubila sebe. Z leti in izkušnjami sem verjetno postala bolj samozavestna in suverena, na avdicije sem začela prihajati manj obremenjena, ker sem se začela zavedati, da pri izbiri igralca za vlogo obstaja mnogo več dejavnikov kot samo moj talent. Takšna miselnost s sabo prinaša neobremenjenost, več sproščenosti in naravnosti, kar je mogoče moja prednost, kaj pa vem. (Smeh.)

Vas je strah, da se lahko to tudi kar naenkrat konča?

Seveda, že odkar sem začela svojo kariero pri petnajstih. (Smeh.)

Poleg vas igrajo v seriji še Matej Zemljič, Melani Mekicar, Zala Djurić, torej kar nekaj mladih igralcev. Kaj je značilno za to generacijo, kako se loteva dela? Vi pravite, da ste na snemanju zelo garali, torej se verjetno ne strinjate z Jodie Foster, ki je pred kratkim rekla, da se ji zdi generacija Z zoprna, ker se na snemanju prikaže ob 10.30? Verjetno takšno stereotipno govorjenje ne koristi nikomur.

Smo uporniška generacija. Ves čas sprašujemo, zahtevamo odgovore, nismo zadovoljni s povprečnim, ogromno nas je perfekcionistov, želimo stvari potisniti »en korak na­prej«, jih narediti manj zastarele, bolj življenjske … Zato velikokrat veljamo za naporne. Ampak meni je ravno to pri moji generaciji najbolj všeč. Da ni konformistična.

Glede Jodie Foster ... Ne vem, kako je v Hollywoodu, ampak v Sloveniji to ne velja – starejše igralce se po mojih izkušnjah večkrat čaka. (Nasmeh.)

Serijo ste snemali na morju, kar je zagotovo nekaj posebnega, menda so za snemanje v Istri zgradili kar nov kamp. Lahko o tem poveste še kaj več?

To je bila edinstvena izkušnja. Ko sem prvič prišla na set, sem bila popolnoma navdušena. Dejansko so zgradili kamp, s prikolicami, šotori, z barom, s hišico s potapljaško opremo, s straniščem … Koliko dela je moralo biti vloženega v to! Vsak dan sem se opominjala, kako hvaležna moram biti, da sem del tega. Koliko ljudi ima to možnost, da je njihov delovni prostor ob ali celo v morju?

Skrito v raju FOTO: Pop Tv

Gledalci dnevnih serij so med najbolj zvestimi. Na Vikend je na primer nekoč prišlo pismo, da bi bilo treba igralcu Klemnu Janežiču v seriji Usodno vino preobleči posteljo, ker ima že od prve sezone iste rjuhe. Imate tudi vi kakšne podobne simpatične izkušnje z ljudmi, ki so vas prek televizije sprejeli v svojo dnevno sobo?

Zanimivo. (Smeh.) Enkrat sem dobila ponudbo za poroko, sicer pa nič preveč dramatičnega. (Smeh.)

Vidimo vas lahko tudi v mladinskem programu na TVS in seveda na odrskih deskah. Vam je kdaj težko delati toliko reči hkrati, kako ohranjate fokus?

Obožujem raznolikost, niti približno mi ni težko. Ne predstavljam si, da bi delala samo eno stvar. Mislim, da me ravno vsa ta različna področja ohranjajo živo, gibko, zagnano, ustvarjalno, me osrečujejo, bogatijo in mi dajejo zagon, da se z velikim entuziazmom lotevam prav vsakega projekta. Kako ohranjam fokus? Organiziranost, disciplina in veliko veliko dela na sebi.

Tudi na odrskih deskah in filmu pogosto ustvarjate za mladino. Igralci radi rečejo, da najraje delajo prav za otroke in mlade zaradi njihovih iskrenih odzivov. Velja to tudi za vas?

Ustvarjanje vsebin za otro­ke in mlade je zelo lepo po­slanstvo. Posredno si odgovoren za njihov razvoj, za to, kakšni ljudje bodo postali, ker nanje umetnost toliko bolj vpliva, nimajo še ščita oziroma distance, kot ju imamo odrasli. Vsak od nas se spomni, da je šel v otroštvu na kako predstavo. Večinoma ne vemo več, o čem je govorila, zelo dobro pa se spomnimo občutkov, ki nam jih je pustila. Zato se zavedam, da s svojim delom širimo pomembna sporočila, ki bodo mogoče z njimi ostala do konca življenja. Sem pa začela v zadnjem času hrepeneti po projektih za zrelejše občinstvo.

»Ko se bom enkrat naužila domačega zraka, mi bo verjetno precej močneje zadišala tudi tujina. Zato ne izključujem možnosti, da bom spakirala kovčke in šla. Pri tem mi je zelo blizu nasvet Stevena Spielberga, ki pravi: poslušaj svojo intuicijo,« ste mi dejali pred nekaj leti. Spomnimo se tudi, da ste v tujini že igrali, in sicer v seriji Love, Lies and Records. Je zdaj torej že spet čas za kak skok v tujino?

To vprašanje dobim zelo velikokrat. Veste, tujina je zelo zapletena. Pride nenadoma in pričakuje, da boš spustil vse, kar v tistem trenutku držiš v rokah, in odletel, kamor ti pač rečejo. Jaz pa to zelo težko naredim, ker me trenutno na Slovenijo veže veliko odgovornosti. Tudi sama se ukvarjam s tem vprašanjem, ampak, iskreno, še nimam odgovora.

Gaja Filač, igralka FOTO: Miran Juršič

Prej sva že govorili o generaciji, ki ji pripadate, poleg igralcev so tu še režiserji in scenaristi. Katere teme se vam in vaši generaciji zdijo najpomembnejše? O čem želite govoriti?

Naša generacija je kot ena prvih sposobna poglobljene samorefleksije. Zato nas druge velikokrat ne razumejo. Naša generacija je prva, ki se aktivno ukvarja z ustavljanjem vzorcev, ki so se prenašali med našimi predhodniki, prvi smo, ki se aktivno ukvarjamo s travmami iz otroštva, skoraj vsi imamo izkušnje z obiskovanjem psihoterapij, s potrebo po tem, da bi razumeli sebe, svojo okolico, vso prtljago, za katero se vsem okoli nas zdi, da je samoumevno, da jo vlečemo s sabo skozi življenje, ampak mi to vlačenje zavračamo. Želimo si osvoboditve. Prevprašujemo stvari, ki so do zdaj veljale za samoumevne, in sprašujemo, zakaj pa.

Zato v naši generaciji prevladujejo teme izgubljanja in iskanja sebe, tudi v drugih ljudeh, prevpraševanje svoje identitete in sveta okoli nas, konflikt z okolico in drugimi generacijami, občutek tega, da nisi razumljen.

Ko sem pred časom, ko je bila tema #metoo bolj vroča tudi pri nas, o tem govorila z igralko Tjašo Železnik, mi je dejala: »Dolgo je bilo spolno nadlegovanje v naši družbe nekaj, kar je sprejemljivo, 'folklora', nič posebnega, nekaj, kar lahko zgladiš. Naš poklic ni nikakršna izjema, prepričana sem, da se podobne stvari dogajajo tudi drugod. Ta problematika in retorika, povezana z njo, nista vezani zgolj na starejšo generacijo. Problem je, da se pri nas takšna dejanja vse prevečkrat tolerirajo, pa naj gre za neprimerne, celo seksistične izjave, dejansko nadlegovanje ali celo nasil­je. Kot družba se moramo spremeniti, sistem se mora spremeniti. Lahko samo upam, da bodo bodoče generacije manj strpne do spolnega nadlegovanja in da bodo takšne izjave in dejanja zanje nedopustni.« Kako vidite odnos svoje generacije do tega? So koraki naprej veliki, majhni ali premajhni?

Moja generacija je tista, ki je glede tega že zelo ozaveščena in v kateri velja ničelna toleranca do tovrstnega izkoriščanja. In spet – tu se mi zdi, da se lahko znova znajdemo v konfliktu s starejšimi generacijami. S tem pojavom, stikom dveh svetov, se je ukvarjal tudi moj lik iz serije v Imenu ljudstva 3.

Katera predstava, ki ste jo v zadnjem času videli ali v njej zaigrali, se vas je najbolj dotaknila? Ali pa je najbolje nagovorila družbo v tem trenutku?

Predstava Kako je padlo drevo režiserja Žiga Divjaka v SNG Drama Ljubljana.

Vemo, da je igralka tudi vaša sestra Saša Pavlin Stošić, spregovorili ste o tem, kako lepo gnezdo je za vse tri sestre na Krki spletla vaša mama. Od doma ste torej vajeni lepega ženskega zavezništva.

Naše žensko zavezništvo gre skozi različne faze. Spreminja se z leti, ker se spreminjamo tudi me. Imamo popolnoma različne značaje, med nami so velike generacijske razlike in pridejo tudi obdobja, ko smo popolnoma nekompatibilne. Ni vedno rožnato, sem pa kljub vsemu izjemno hvalež­na, da so v mojem življenju.

»Mama je zelo pomembna v mojem življenju. Predstavlja trden steber, ki me podpira, v nekaterih stvareh jo zelo občudujem. Je odločna, stoji trdno na obeh nogah, zna povedati stvari, četudi mi kdaj niso ravno všeč. Zavedam se, da ni samoumevno, da imaš oba od staršev. Zelo me skrbi zanjo in želim si, da je srečna,« ste dejali. Kako iskrena in lepa misel, da si želite, da je srečna …

Kdor je kot otrok izgubil enega od staršev, ve, kakšen ogromen hromeč strah si polasti telo ob misli, da bi ostal še brez drugega. Vem tudi, da je šla v življenju skozi velike preizkušnje, zato ja, vse, kar si želim, je to, da je srečna, mirna in zadovoljna. Ker vem, da bom potem srečna, mirna in zadovoljna tudi jaz.