ZVEZDANINA MODROST
Iztok je obupan: Mislil sem, da je zaščitena, a je zanosila
Spoštovana Zvezdana! Star sem 34 let, v zvezi sem pet let, imava dveletno punčko. Komaj se prebijava skozi življenje, ne hodiva v službo, sva honorarca. Jaz cele dneve delam, da lahko plačava najemnino, vse stroške, hrano, partnerica komaj kaj zasluži. Je dobra mamica, otrok je na prvem mestu, sicer je res samo doma in noče nikoli niti na sprehod, ker noče ta male pustiti nikomur ... ampak me ne moti, bova že enkrat imela čas in denar. Zadnje čase je začela sanjati o še enem otroku in meni gredo vse kocine po konci, ker si tega res ne želim ... No, zato pa pišem, lahko si misliš, v kakšni stiski sem. Včeraj mi je namreč povedala, da je noseča. Da ve že nekaj časa, da ne bo splavila niti v sanjah in da če mi kaj ne paše, lahko spakiram. To je noro, če jaz spakiram, bodo lačni in bosi, in ona dobro ve, da tega ne bom naredil. Počutim se pretentanega, neumnega, kot da jaz pri tej odločitvi nimam besede. No, naredila sva ga skupaj, torej bi morala biti odločitev skupna. Ker otroka nisva načrtovala in ker sem mislil, da je zaščitena (vsaj bila je), pač nisem pazil ... Zdaj že vsa vas ve, da sem jaz hudobnež, ki noče otroka. Res sem jezen, kaj ti misliš? Iztok
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar. FOTO: Dejan Nikolic
Dragi Iztok!
Uh, neprijetno, neprijetno in težko. Zdaj bova pa tvegala, da bom še jaz hudobnica ... predvsem ker mislim, da otrok ne moreš imeti 'kar tako'. Otroci ne morejo, ne bi smeli biti poslanstvo ali projekt. Najprej bi rada razčistila nekaj: nisem zagovornica splava. Splav je zelo neprijetna, včasih celo travmatična izkušnja za žensko. Vsaka odgovorna ženska se lahko zaščiti in se tudi mora, če ne želi imeti otrok.
Splav je velika odgovornost in hkrati tudi osvoboditev ženske, če ga gledamo zgodovinsko. Možnost, da se lahko odločimo, koliko otrok bomo rodile, nam je prinesla neodvisnost. Če bereš knjigo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, lahko vidiš, kako so ženske živele, rojevale in trpele še pred 60 leti. Rojevale so po 10 otrok, nihče jih ni nič vprašal, v cerkvi pa je duhovnik s prižnice grmel, da so otroci božja volja. Rojevali so se nezaželeni otroci, nebodigatreba dojenčki, več lačni kot siti, nekateri spočeti v posilstvu ... Časi so se spremenili in dobile smo tudi možnost nadzora! Če ne želimo, lahko preprečimo spočetje! Imamo kontracepcijo, veliko je informacij na tem področju in možnosti, končno lahko prek svojega življenja odgovorno odločamo o spočetju novega. Novih ljudi več ne 'štepamo', postajamo odgovorni, dobri starši, ki želimo potomcem s svojo ljubeznijo in skrbjo omogočiti dobro in kvalitetno življenje.
V partnerski zvezi se o tem, koliko otrok bosta imela, partnerja odločata enakovredno. To je skupna odločitev in ne more biti drugače. Očitno si pristal v partnerstvu, ki to ni! In to spoznavaš skozi izjemno težko in neprijetno situacijo. Res ne vem, kam si gledal in koga si poslušal, da o svoji partnerici več kot očitno ne veš ničesar. Se o tem, koliko otrok si želita, kaj vama pomenijo otroci, nista nikoli pogovarjala? Se vama je prvi otrok kar zgodil? Saj to ni nič hudega, če se načelno dogovorita, da je prišel čas za otroke. Želja tvoje partnerice, da si želi še enega otroka, je legitimna, tudi če se ti z njo ne strinjaš. To pa pomeni tudi, da je ona sama sposobna preživljati otroka. Kar pa očitno ni. Nihče nima pravice nikogar siliti v nekaj, kar mu ne odgovarja, česar si človek na drugi strani ne želi. To je tudi osnova partnerstva, zveze iz ljubezni in spoštovanja. V bistvu je to, kar se ti je zgodilo (namerno bom groba in direktna), žensko posilstvo, kraja sperme. Nedopustno, pritlehno, neodgovorno.
Ampak ne bom več razpredala v tej smeri, ker je treba rešiti, kar se rešiti da. Predvsem zato, ker je na poti otrok, ki ni nič kriv, ki mora kljub vsemu biti lepo sprejet na ta svet. Če zmoreš dovolj ljubezni in spoštovanja do življenja, do svoje nezrele partnerice, potem sprejmi nalogo, ki ti jo je namenilo življenje, z veliko žlico razumevanja. Pravijo, da ti Bog naloži naloge, za katere si dovolj močan, da jih lahko rešiš. Pozitivno. Nič nimaš od tega, da zaradi ega in svojega prav zapustiš dva nepreskrbljena otroka in ženo. Res pa je, da si boš moral, kljub celodnevnemu delu, vzeti čas in se s partnerico resno pogovoriti. Po moško, jasno in z močjo argumentov. In to ne enkrat. Svetovala bi vama celo pogovor s psihoterapevtom. Zakaj? Spet zaradi otrok. Lahko se zgodi, da bo partnerica zaradi strahu (verjemi, da jo je strah, da jo boš zapustil) navidezno počepnila. In bosta z enim pogovorom vse pometla pod preprogo. Ne naredi tega, prosim te, ne veš še, koliko jeze je v tebi, koliko ogorčenja, ljudje te obsojajo ... v veliki stiski si in to niso heci. Jaz razumem, da ne želiš nič slabega, da si pomislil na splav, ker nisi pripravljen na še enega otroka. Razumem, da si odgovoren človek. Mnogi te ne razumejo, pa tudi niso pomembni oni, pomembno je, da te ne razume in ne sliši tvoja partnerica. Če se vse to nabira v tebi, ni dobro. En dan bo prišlo na plan in najbolj grozno je, da bodo zraven otroci. Otroci so povezani s starši tako močno, da brez besed čutijo, kaj se dogaja v njih. Tudi če nas ne vidijo ali slišijo, ko se prepiramo. Tega se starši premalo zavedamo.
Zaupaj življenju, da se bo vse uredilo, kot je treba. Mogoče pa bo prav ta otrok, ki prihaja, največje darilo tvojemu življenju ... nikoli ne veš.
Bodi velik moški in vse reši z ljubeznijo!
Uh, neprijetno, neprijetno in težko. Zdaj bova pa tvegala, da bom še jaz hudobnica ... predvsem ker mislim, da otrok ne moreš imeti 'kar tako'. Otroci ne morejo, ne bi smeli biti poslanstvo ali projekt. Najprej bi rada razčistila nekaj: nisem zagovornica splava. Splav je zelo neprijetna, včasih celo travmatična izkušnja za žensko. Vsaka odgovorna ženska se lahko zaščiti in se tudi mora, če ne želi imeti otrok.
Splav je velika odgovornost in hkrati tudi osvoboditev ženske, če ga gledamo zgodovinsko. Možnost, da se lahko odločimo, koliko otrok bomo rodile, nam je prinesla neodvisnost. Če bereš knjigo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, lahko vidiš, kako so ženske živele, rojevale in trpele še pred 60 leti. Rojevale so po 10 otrok, nihče jih ni nič vprašal, v cerkvi pa je duhovnik s prižnice grmel, da so otroci božja volja. Rojevali so se nezaželeni otroci, nebodigatreba dojenčki, več lačni kot siti, nekateri spočeti v posilstvu ... Časi so se spremenili in dobile smo tudi možnost nadzora! Če ne želimo, lahko preprečimo spočetje! Imamo kontracepcijo, veliko je informacij na tem področju in možnosti, končno lahko prek svojega življenja odgovorno odločamo o spočetju novega. Novih ljudi več ne 'štepamo', postajamo odgovorni, dobri starši, ki želimo potomcem s svojo ljubeznijo in skrbjo omogočiti dobro in kvalitetno življenje.
V partnerski zvezi se o tem, koliko otrok bosta imela, partnerja odločata enakovredno. To je skupna odločitev in ne more biti drugače. Očitno si pristal v partnerstvu, ki to ni! In to spoznavaš skozi izjemno težko in neprijetno situacijo. Res ne vem, kam si gledal in koga si poslušal, da o svoji partnerici več kot očitno ne veš ničesar. Se o tem, koliko otrok si želita, kaj vama pomenijo otroci, nista nikoli pogovarjala? Se vama je prvi otrok kar zgodil? Saj to ni nič hudega, če se načelno dogovorita, da je prišel čas za otroke. Želja tvoje partnerice, da si želi še enega otroka, je legitimna, tudi če se ti z njo ne strinjaš. To pa pomeni tudi, da je ona sama sposobna preživljati otroka. Kar pa očitno ni. Nihče nima pravice nikogar siliti v nekaj, kar mu ne odgovarja, česar si človek na drugi strani ne želi. To je tudi osnova partnerstva, zveze iz ljubezni in spoštovanja. V bistvu je to, kar se ti je zgodilo (namerno bom groba in direktna), žensko posilstvo, kraja sperme. Nedopustno, pritlehno, neodgovorno.
Ampak ne bom več razpredala v tej smeri, ker je treba rešiti, kar se rešiti da. Predvsem zato, ker je na poti otrok, ki ni nič kriv, ki mora kljub vsemu biti lepo sprejet na ta svet. Če zmoreš dovolj ljubezni in spoštovanja do življenja, do svoje nezrele partnerice, potem sprejmi nalogo, ki ti jo je namenilo življenje, z veliko žlico razumevanja. Pravijo, da ti Bog naloži naloge, za katere si dovolj močan, da jih lahko rešiš. Pozitivno. Nič nimaš od tega, da zaradi ega in svojega prav zapustiš dva nepreskrbljena otroka in ženo. Res pa je, da si boš moral, kljub celodnevnemu delu, vzeti čas in se s partnerico resno pogovoriti. Po moško, jasno in z močjo argumentov. In to ne enkrat. Svetovala bi vama celo pogovor s psihoterapevtom. Zakaj? Spet zaradi otrok. Lahko se zgodi, da bo partnerica zaradi strahu (verjemi, da jo je strah, da jo boš zapustil) navidezno počepnila. In bosta z enim pogovorom vse pometla pod preprogo. Ne naredi tega, prosim te, ne veš še, koliko jeze je v tebi, koliko ogorčenja, ljudje te obsojajo ... v veliki stiski si in to niso heci. Jaz razumem, da ne želiš nič slabega, da si pomislil na splav, ker nisi pripravljen na še enega otroka. Razumem, da si odgovoren človek. Mnogi te ne razumejo, pa tudi niso pomembni oni, pomembno je, da te ne razume in ne sliši tvoja partnerica. Če se vse to nabira v tebi, ni dobro. En dan bo prišlo na plan in najbolj grozno je, da bodo zraven otroci. Otroci so povezani s starši tako močno, da brez besed čutijo, kaj se dogaja v njih. Tudi če nas ne vidijo ali slišijo, ko se prepiramo. Tega se starši premalo zavedamo.
Zaupaj življenju, da se bo vse uredilo, kot je treba. Mogoče pa bo prav ta otrok, ki prihaja, največje darilo tvojemu življenju ... nikoli ne veš.
Bodi velik moški in vse reši z ljubeznijo!
