ŽIVLJENJE UMETNIKA
Jan Plestenjak razkril pretresljive podrobnosti iz svojega otroštva: Bila je velika beda
Živeli so na škofjeloškem gradu.
Odpri galerijo
Slovenski glasbenik Jan Plestenjak je v pogovoru v novi spletni oddaji z Vesno Milek spregovoril o svoji materi Dori, danes 87-letni slikarki, in obenem tudi razkril nekatere pretresljive podrobnosti iz njegovega otroštva. Kot je dejal, ga je vzgajala k spoštovanju in disciplini, hkrati pa spodbujala domišljijo in kreativnost. Družina je živela na škofjeloškem gradu. »Kar se sliši zelo 'nobel', v bistvu pa je bila velika beda. Nikjer drugje nismo mogli biti, nismo imeli stanovanja ali hiše.« Živeli so v stolpu, v sobi, ki je bila namesto z zaveso pregrnjena s plenicami. »Nismo imeli pralnega stroja, tudi na stranišče smo morali hoditi v drugo nadstropje po mrazu. Verjamem, da je bilo za žensko z dvema otrokoma vse skupaj zelo zahtevno.«
Povedal je tudi, da se je pred nekaj leti spopadal z anksioznostjo. »Vedno ko sem se pogovarjal s kakšnim psihologom ali psihiatrom, so me spraševali o otroštvu. Vsi so želeli v meni zbuditi neke strahove iz otroštva. A imel sem prekrasno otroštvo.« Seveda pa ga je prizadela smrt očeta, ki je bil pilot. »Prišel je enkrat na teden ali 10 dni, to je bil vedno dogodek. Iz brezcarinskih prodajaln je prinesel kakšne stvari, o katerih smo lahko v Jugoslaviji samo sanjali. To se nam je vedno tako dobro zdelo. Spomnim se tudi tistega vonja uniforme, v letalih in v kabinah so tedaj kadili. Vedno je bilo z njim povezano to pričakovanje, večkrat sem šel z mamo na letališče, da sva ga čakala tam,« je še dejal v spletni oddaji.
Povedal je tudi, da se je pred nekaj leti spopadal z anksioznostjo. »Vedno ko sem se pogovarjal s kakšnim psihologom ali psihiatrom, so me spraševali o otroštvu. Vsi so želeli v meni zbuditi neke strahove iz otroštva. A imel sem prekrasno otroštvo.« Seveda pa ga je prizadela smrt očeta, ki je bil pilot. »Prišel je enkrat na teden ali 10 dni, to je bil vedno dogodek. Iz brezcarinskih prodajaln je prinesel kakšne stvari, o katerih smo lahko v Jugoslaviji samo sanjali. To se nam je vedno tako dobro zdelo. Spomnim se tudi tistega vonja uniforme, v letalih in v kabinah so tedaj kadili. Vedno je bilo z njim povezano to pričakovanje, večkrat sem šel z mamo na letališče, da sva ga čakala tam,« je še dejal v spletni oddaji.