Jelena Aščić: zaradi grozljivega vzdušja na RTV najde svoj mir v gorah
Televizijska voditeljica in novinarka Jelena Aščić ves svoj prosti čas prihrani za obiske gora, kjer najde svoj mir in sprostitev. Kot voditeljica Tednika v tem času stresnega dogajanja na RTV sprostitev še kako potrebuje.
Zakaj ravno gore?
Gore so me vedno privlačile, a so se mi vedno zdele nedosegljive, ker sem mislila, da moraš biti kar alpinist (smeh). Tako sem hodila na manjše hribčke v Ljubljani in okolici, pa še to ne ravno redno. Potem sem pa nekega dne rekla, da bom pa začela hoditi v gore. Pa je šlo počasi, najprej nezahtevni in nižji hribi, potem vse višje in pred kakšnimi štirimi leti sem osvojila svoj prvi dvatisočak – Viševnik. Od takrat sem bila na tem vrhu, z res enkratnimi razgledi, kjer imaš Triglav kot na dlani, že večkrat. Ravno pred kratkim sem opravila krožno pot z Rudnega polja na Viševnik, spust na Blejsko kočo in nazaj na Rudno polje. Nabralo se je 15 kilometrov, šest ur hoje in skoraj 1000 'višincev'. Zelo lepa pot.«
Ste na pohodih vedno v družbi ali kdaj tudi sama?
»Sama grem na kak nižji hrib, v sredogorje pa nikoli, saj je to kar tvegano početje. Tako da grem vedno v družbi, kar je prijetnejše in seveda tudi varnejše. Včasih se v gorah tudi izgubiš in lepše je iskati pot v dvoje ali v večji družbi. Nesreča pa se zgodi mimogrede, in če si sam, je to lahko usodno. Dovolj je že, da ti zdrsne, in kdo te bo našel v kakem prepadu ... Ravno pred dnevi sem na Lipanci in Pokljuki od blizu spremljala kar dve helikopterski reševanji planincev v težavah. Sicer ni bilo kaj hujšega, a vendar je bilo kar pretresljivo gledati helikopter tako blizu in videti reševalca, ki se spuščata po vrvi do ponesrečenca. Te kar zmrazi. Hkrati pa občutiš neskončno hvaležnost do gorskih reševalcev, ki tvegajo svoje življenja, da rešujejo naša. Pogosto tudi zaradi naših nespametnih odločitev.«
Osvajate le slovenske vrhove?
»No, v mojem dnevniku slovenske planinske poti manjka še kar nekaj žigov, nekaterih vrhov verjetno ne bom nikoli osvojila, saj se še vedno ne počutim dovolj usposobljene, da bi šla denimo na Škrlatico. Pa nič za to. V Sloveniji je ogromno hribov in gora, ni mi treba tvegati za vsako ceno. Slovenske gore so res čudovite. Pred kratkim pa sem bila v Dolomitih, ki so me tudi očarali. In tam sem osvojila svoj prvi tritisočak – Piz Boè. Pa da ne bo kdo mislil, da sem šla na kak alpinistični podvig (smeh). Tu se namreč lahko dokaj visoko pripelješ z gondolo, je pa vseeno treba do vrha tudi malce poplezati.«
Kaj vas tako privlači v gorah, za razliko od morja?
»V gorah najdem mir, ki ga sploh v zadnjem času še kako potrebujem zaradi izjemnega stresa in naravnost grozljivega vzdušja na RTV. Ne vem, kako bi psihično prenesla vse te pritiske, če ne bi hodila v gore. Ker hoja v gore zelo dobro vpliva na fizično in psihično zdravje, pravzaprav je tudi neke vrste meditacija. Tam gor se ob pogledu na vse te veličastne vrhove in trdne skale zaveš, kako neznatni in nepomembni smo ljudje. Mi smo tu le kratek čas, narava pa kljubuje tisočletjem. Žal jo uničujemo vsak dan bolj. Tudi morje. Jadransko morje je vse toplejše in vse bolj onesnaženo. Lučka Kajfež Bogataj je ob tem vročinskem valu izrekla strašljive besede: 'Hladneje ne bo nikoli več.' In za to smo krivi mi, ker smo tako oholi in pogoltni. Nekaj najlepšega je, ko v planinskem svetu naletiš na izvir hladne studenčnice. Takrat si vedno rečem: To je raj. A žal je vedno več teh izvirov presušenih. Zelo žalostna prihodnost nas čaka. Poglejte tudi, kaj se dogaja po mestih, ko kratkovidne in brezvestne mestne oblasti dopuščajo sekanje dreves, uničevanje zelenic zaradi gradnje trgovskih centrov in stanovanjskih blokov. Dokazano je, da drevesa v mestu znižujejo temperaturo, ampak pohlep tega ne sliši in spreminja naša mesta v žareče kotle. Ampak narava bo obstala, mi ne bomo.«