Jurij Souček je znal Slovence nasmejati s češkim humorjem

»Mene imajo radi ljudje, občinstvo. Vsak reče: joj, hvala, da ste nam pomagali preživeti mladost,« je legendarni igralec Jurij Souček dejal v zadnjem intervjuju za naš časopis aprila lani. In res, le kdo se ne spominja legendarnega glasu, ki je oživljal zgodbe iz risank in vdihoval življenja junakom, kot so Pipi in Melkijad, palček Smuk, maksipes Fik, čebelica Maja ter palček David.

Govoril je, da ga film ne mara, pa vendar se je številnim Slovencem zapisal v spomin z vlogo v mladinskem pustolovskem filmu Čisto pravi gusar. Čeprav z manjšo vlogo, smo si ga zapomnili tudi v eni najslavnejših slovenskih filmskih uprizoritev, Ne čakaj na maj.

Leta 2018 je prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo. FOTO: Mediaspeed.net

Velikan gledališča

Ustvaril je približno 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Bil je ikona gledaliških odrov in prvak ljubljanske Drame. Za svoje dolgoletno ustvarjanje je dobil veliko nagrad, tudi Borštnikov prstan (1994), viktorja za življenjsko delo (2005) in nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo. Soustvarjal je slovenski avantgardni teater. Na Odru 57 je leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta, v ad hoc gledališču Drage Ahačič pa so prvi v Sloveniji igrali Sartra.

Decembra 1968 se je v zgodovino gledališča zapisal kot prvi slovenski igralec, ki se je – to je storil iz protesta – slekel na odru. »Če v umetniškem poklicu poleg daru nimaš še sreče, ti nikoli ne uspe. Jaz sem imel še predolg jezik. Na odru je prav, v zasebnem življenju in zaodrju pa je potem bolje, da si tiho,« je pred časom dejal za revijo Suzy.

Z ženo Mileno, vnukinjo Lejlo, hčerko Hano ter njenim možem Gašperjem FOTO: Osebni arhiv

Rodil se je v Ljubljani češkim staršem. Oče je prišel sem delat kot pletilni mojster, mama je ostala doma, kjer so imeli njeni starši na Moravskem veliko kmetijo, ona pa je delala kot krojačica. »Moj smisel za humor je skoraj zagotovo češki. Pa moj optimizem in to, da zlepa ne zamerim,« je menil o lastnostih, ki jih je podedoval od domovine očeta in mame. Bil je zaveden Ljubljančan, zato je bil zelo ponosen, ko je predlani prejel naziv častnega meščana Ljubljane. Skoraj vse življenje je preživel v hiši, ki sta jo v Ljubljani zgradila njegova mati in oče.

S trgovske na igralsko

Njegov talent se je začel kazati že v srednji šoli, njegova navdušenost nad igranjem pa ni preveč veselila njegovih staršev, ki so želeli, da bi se raje izšolal za trgovca. »Včasih napišejo, kot da mi je bilo hudo na trgovski akademiji, a ni bilo res. Tudi Lidija Lipovževa, pozneje Sotlarjeva, je hodila tja. Slovenščino nas je učil prof. Slodnjak, strojepisje njegova žena, imeli smo Prešernove proslave, prav fino je bilo.

Po drugi strani se je tam šele začela moja prava puberteta,« je povedal o študentskih letih pred igralsko akademijo, na katero se je vpisal kasneje. Slednja je bila v tistem času kaj malo podobna šoli za igralce, kot jo poznamo danes. »Imeli so jo v Dukićevih blokih, eno veliko petsobno stanovanje je bilo namenjeno temu. Tam so živeli še Bojan Stupica in Sava Sever ter njen brat Milan, arhitekt, in njena sestra, ki je šivala tudi za Jovanko. Vrsta upajočih se je vila dol po stopnicah, ko smo čakali na sprejemne izpite,« se je spominjal. Igralstva se je učil v šoli Jožeta Tirana.

Zapomnili smo si ga tudi po vlogi v filmu in seriji Čisto pravi gusar. FOTO: Posnetek zaslona

Svojo veliko ljubezen, operno divo Mileno Morača, s katero imata hčerko Hano Souček Martinec, je srečal pred štiridesetimi leti, ko je v Mariboru režiral opero Lizistrata. Nekoč nam je zaupal, da po vseh letih zakona še vedno poskrbi za ščepec romantike s podarjanjem šopka kamelij, po katere se za svojo srčno izbranko odpravi v Opatijo.

Lani je 5. aprila dopolnil 94 let, po rojstnem dnevu pa je, poln energije, dal tudi več intervjujev. Med drugim je tudi povedal, da bi si želel skupaj z ženo ustvariti kako predstavo z igralci starejše generacije. Povedal je, da piše biografijo (z naslovom Glej ga, Součka! bo izšla letos pri založbi Beletrina), naši novinarki pa se je šaljivo pohvalil, da ima kljub letom še vse svoje lase. »Življenje, zlasti če dlje živiš, te nauči, da začneš na dogodke okoli sebe gledati z rezervo. Boljše, da vse vzameš za šalo,« je bil njegov modri nasvet.

Po vstopu v 95. leto je dejal, da ima dve želji, imeti čim dlje normalen pogled na življenje ter da bi Slovenci vendarle imeli že enkrat državo, da ne bi imeli samo strank za pa proti, da bi bili vsi enotni. In kam so šla vsa ta leta, je želela od igralske legende izvedeti naša novinarka. »V eno veliko, zanimivo, bogato, razgibano življenje. Za nič mi ni žal.«