Kakšen je idealen partner Tadeja Toša, Lee Cok in Klemna Slakonje?

Predstava nosi naslov Kar želiš, to dobiš. Se spomnite primera, ko ste vi dobili, kar ste želeli, a se je izkazalo, da sploh ni tako popolno, kot ste si predstavljali?

Tadej: Želel sem si postati igralec, zdaj pa se tone in tone besedila iz dneva v dan učim na pamet – in ko mislim, da končno znam, takoj na vrata potrka dvom. (smeh)

Klemen: Zaposlitev za nedoločen čas. Najprej se mi je to zdelo izjemno, uresničitev sanj, poz­neje pa kot zapor.

Lea: Seveda! Mnogokrat! Zlasti če idealiziraš. Ko se ta ideja, iluzija razblini, boli. Kdaj se celo trpi. Ampak to je normalen proces spoznavanja, česa nočeš, da veš bolj specifično, kaj hočeš. Ni pa prijeten.

V predstavi moška sestavita seznam desetih najboljših lastnosti pri partnerju. Ne bomo vas vprašali ravno za deset lastnosti, ampak katere pa so ključne tri? In katera je tista, ki je partner res ne sme imeti?

Tadej: Duhovitost, dobrosrčnost, ustvarjalnost. Slabo pa prenašam, če bi si me kdo lastil.

Lea: Zdi se mi, da so za lik Rafaelle ključne tri lastnosti, da predstava omogoča zabaven komentar ženskega pola na pričakovanja moškega pola: nepredvidljiva, pusti te pri miru in pove, kar misli … kar pa kdaj ni prijetno slišati! Če bi rekla, katere lastnosti ne privoščim nobenemu partnerstvu, je to želja po prevladi.

Klemen: Da ji je ime Mojca. Da se piše Fatur. In da je igralka. V registru je namreč kar nekaj Mojc Fatur. Sicer pa smisel za humor, iskrenost in zvestoba. Zamerljivost pa je ena od lastnosti na mojem negativnem seznamu.

Kaj je pa najboljša lastnost vaših dveh soigralcev?

Lea: Toševa spontanost, ki ustvarja močan mag­netizem skupine, da v kolektivu deluje kot nekakšno lepilo. Pri Klemnu je občudovanja vredno učinkovito prilagajanje na situacije in predloge, kar ustvarja lahkotno atmosfero za vaje in predvidevam, da tudi za uprizoritve.

Klemen: Leo sem šele dobro spoznal in navdušen sem nad tem, kako v življenju predano sledi svojemu srcu. Če začuti, da mora nekaj narediti, potem to tudi naredi. Tadejev smisel za humor in neverjeten improvizacijski um poskrbita za dobro voljo na vsaki, še tako naporni vaji. Oba pa sta izjemna igralca.

Tadej: Klemen in Lea sta soigralca, kakršna si človek lahko samo želi. Vem, zveni kot reklama, ampak je dejstvo. (smeh) Odlikujejo ju humor, prožnost, potrpežljivost, občutek za ritem (to je za komedijo zelo pomembno) – privilegij je deliti oder z njima.

Tadej Toš, Lea Cok in Klemen Slakonja FOTO: Foto: Peter Giodani

Tadej, ko smo imeli intervju z Bojanom Krajncem, je rekel, da sta zasebno čisto okej, a da za oddajo Točno popoldne nikakor nista bila na isti valovni dolžini. Kaj se zgodi v takih primerih in kaj ste naredili pri sedanji predstavi, da ste bili na isti valovni dolžini?

Tadej: Imamo srečo. (smeh)

V predstavi lik išče srečo s »profesionalno pomočjo«. Kaj menite o današnjih zmenkarskih aplikacijah? Danes se zelo veliko govori o tem, kakšen mora biti partner oziroma partnerica. Se vam zdi to dobro ali gre za omejujoče klišeje?

Klemen: Na koncu ni pomembno, kaj se govori, najpomembnejše je, kar čutiš ob določeni osebi, ko si z njo na štiri oči.

Lea: Poznam veliko uspešnih zvez, ki so se ustvarile prek portalov. Kar je super, ampak zame je to vse malo čudno: kot drsiš po ekranu za novo bundo, tako počneš, ko raziskuješ, kakšne so potencialne možnosti ljubezni … Sama sem bolj privrženka »surove« kemije, iz oči v oči, zato teh aplikacij ne uporabljam.

Tadej: Živimo v času potrošništva, tudi z odnosi je tako, ponuja se in izbira, išče se najboljše razmerje med kvaliteto in ceno, vse mora biti vnaprej predvideno, odstopanja se ne tolerirajo, ampak saj veste, kako pravi star slovenski pregovor: kdor izbira, izbirek dobi. (smeh) Sam sledim občutku, občutek ve več kakor glava.

Selektorica letošnjega festivala Dnevi komedije je omenila pomanjkanje domačih izvirnih komedij in dodala, da Slovenci »nimamo najbolj prodornega smisla za humor in ga očitno ne pogrešamo kaj preveč«. Bi vi napisali komedijo o Slovencih? In če bi jo, kaj bi bila tema?

Klemen: Nimam tovrstnih nagnjenj. Sicer je pa vsak stand up nastop Tadeja Toša odlično ogledalo Slovencem. Mislim, da je kar precej Slovencev s prodornim smislom za humor, očitno pa nimajo potrebe, da bi napisali komedijo v obliki dramskega besedila.

Tadej: Predvsem za Slovenca velja, da nikoli ni zadovoljen – če bi imeli presežek domačih izvirnih komedij, bi pa rekli, da so plehke, zmeraj bi bilo nekaj, ampak prav je tako, komedija je samonikla bilka, raste tudi v temi, cveti lahko pozimi in daje sadove v suši. Drži pa, da težko stopamo v korak s preverjenimi tujimi teksti, majhni smo, tudi to ni nepomemben dejavnik. In ko se zgodi, da kdo kaj napiše, mu to zamerimo – tako da jaz delam komedijo iz tega, kakšni smo, pretiravam, seveda, ampak ljudje razumejo poanto. Majhni smo in se zmeraj čutimo ogrožene – hkrati pa se imamo za najpametnejše, odlična tema za komedijo.

Lea: Zdi se mi, da povsod primanjkuje kvalitete v tej poplavi kvantitete. In kar je absurd, da kljub hiperprodukciji vsega čutimo pomanjkanje. Humor je ventil za sproščanje napetosti. Da se življenje vzame bolj igrivo, ne tako resno. Slovenci smo morda bolj zadržani. Ampak bolj zadržani od koga? Tako primerjanje je lahko past. A to ne pomeni, da se ne hahljamo navznoter, kadar je nekaj smešno. Igralci čutimo te notranje smejalce, ki eventualno eksplodirajo! Morda šele, ko odhajajo iz dvorane. Nekateri ne želijo motiti drugih s svojim smehom ali pa se preprosto nočejo izpostavljati. Komedija o Slovencih bi bila lahko dober izziv, ja!

Lea, sodelovali ste že pri snemanju serij, dram in komedij. Kje bi rekli, da se najbol­je znajdete, oziroma kaj je bila najlepša/najboljša izkušnja?

Lea: Žanrsko mi je komedija vedno ljubša. Do zdaj sem mogoče mislila, da resnejše vloge pomenijo, da mislim resno v tem poklicu. Da sem zanesljiva, točna, delovna. Zdi se mi, da sem si to že dokazala. Zdaj pa sem opremljena z orodji, da lahko soustvarjam komične trenutke. Vidim se povsod malo, ker me zanima veliko stvari, ne čutim potrebe, da bi se morala za kar koli odločiti. Izkušnja s SiTi Teatrom je ena boljših, saj prvič sodelujem z večino ekipe, jo občudujem in sem zelo lepo sprejeta. Tudi režiserka Ajda (Valcl, op. p.) nas podpira, zanima jo, kako smo. Nekoč je na vajah pogledala moje noge in rekla: »Imaš žulj zaradi salonarjev?« Načeloma sicer zelo malo »velikih« ljudi opazi detajle, a ti držijo celoto skupaj.

S Tadejem ste skupaj odigrali že skoraj dvesto ponovitev predstave Tak si, zdaj znova sodelujeta. Sta vidva tista, ki vaju vleče skupaj, ali vaju tako vidijo režiserji?

Klemen: Definitivno je bila predstava Tak si zame prelomna in sodelovanje s Tadejem je nekaj najlepšega, tako da me magnetna sila vleče k novim in novim projektom z njim.

Tadej in Klemen sta že večkrat sodelovala, vi tokrat prvič sodelujete z njima? Sta vam kaj svetovala?

Lea: S Tadejem sva že malo sodelovala v Krčmarici Mirandolini. Ampak je lepo biti del njune predanosti odnosom, gledališču, svojemu poklicu. Taki ljudje podpirajo in ne svetujejo. Toš mi na vajah govori: »Ja, vzemi si prostor! Oder je tvoj!«

FOTO: Peter Giodani

Klemen, pred kratkim ste bili v Londonu, videti je bilo, da skupaj z Majo Slatinšek snemate glasbo. Pesmi za album?

Klemen: Zadnja leta sem se poglabljal v glasbeno produkcijo, leto 2023 pa je bilo zame prelomno v dojemanju pisanja pesmi. Ne več parodičnih, pač pa zelo osebnih. Pot do prvega samostojnega albuma me pelje tudi čez London, kjer sem po spletu okoliščin med drugim sodeloval z Majo Slatinšek. Srečala sva se prvič po petnajstih letih, ko sem skupaj z njo zapel na njenem poslovilnem koncertu, preden je odšla na študij v Anglijo. Ves ta čas, ki je vmes pretekel, naju ni prav nič odtujil. Podrobneje o tem projektu pa kaj več, ko bo izid albuma bližje.

Tadej, tudi vam glasba ni tuja. Pred leti ste pripravili projekt Rokezije, v katerem ste v rockovski maniri prepevali Prešernove poezije. Razmišljate še o kakem podobnem projektu?

Tadej: Da, Prešerna smo s prijatelji preoblekli v rock, zelo lepo smo se imeli v tranziciji materiala iz knjige na oder – korona je naredila svoje, je pa tudi res, da je Prešeren v Sloveniji zanimiv samo dva dni v letu: 8. februarja in 3. decembra (dan njegove smrti in rojstva, op. p.) – ampak sem zelo vesel, da smo bili na tem ustvarjalnem potovanju.

Klemen, božični čas je pred vrati, znova si bomo lahko vrteli vaše božične skladbe. Katera se je od takrat, ko ste jih izdali, najlepše postarala?

Klemen: Glede na število predvajanj na Spotifyju verjetno prav edina avtorska pesem mojega božičnega projekta, torej Under My Xmas Tree.