Ko je bil majhen, se je skoraj utopil

Verjetno bi lahko rekli, da se vsak človek česa boji. Strahovi so različni, kot so različni vzroki zanje, in tudi premagujemo jih različno. Z enim takšnih se je pred kratkim soočil tudi priljubljeni voditelj in stand up komik Klemen Bučan. Svoj največji strah je premagal pred vesoljno Slovenijo − pred televizijskimi kamerami. Klemen ima namreč velik strah pred odprtim morjem in globoko vodo. Na dopustu na morju zaplava in se tudi namaka, a, kot se reče, le dokler vidi dno.

Njegov strah ima zelo resnične vzroke. Pri treh letih se je po nesrečnem naključju skoraj utopil in od takrat je strah pred globoko vodo in odprtim morjem del njegovega življenja. »Igral sem se v vodi do kolen, ker plavati še nisem znal, a sem imel s sabo tudi napihljivega rumenega tjuljna, na katerem sem jahal. Ne vem, kaj me je prijelo, da sem se odločil odriniti proti globoki vodi, ampak nenadoma mi je tjulenj spolzel, jaz sem padel v vodo in začel se je boj za življenje. Hvala bogu so me starši in družinski prijatelji na plaži takoj opazili, najhitrejši je bil prijatelj iz Kopra, ki je pritekel v vodo in me potegnil ven. Sam niti ne vem, kako dolgo je trajalo, lahko da nekaj sekund, lahko da pol minute, pojma nimam. Sem pa od takrat do vode zelo nezaupljiv,« je razložil.

Lahko si je predstavljati, kako se je počutil, ko je izvedel, da bo v oddaji Dan za trening moral jadrati! »Ko je bilo v Valencii, kamor smo leteli na snemanje, slabo vreme in razburkano morje, mi je to samo še dodatno vzelo par odtenkov na obrazu, a dalo malo upanja. Vseeno sem upal, da mi mogoče ne bo treba v take valove.« A je bilo treba. Na koncu mu je uspelo in samemu sebi je čestital, saj nikakor ni bilo lahko. »Ko treniraš s človekom, ki ima tri olimpijske medalje v jadranju, nobeno morje ni preveč razburkano, pa tudi nisem želel razočarati Vasilija Žbogarja. Ampak tu se zgodba šele začne. Nedvomno mi je izkušnja pomagala izgubiti nekaj strahu, saj sem se znašel v ne najlažjih razmerah, in lahko se samo zahvalim Vasiliju, da se mi je posvetil in mi razširil obzorje v smeri, kamor sam od sebe nikoli ne bi šel. Mogoče grem pa še kdaj jadrat, na večjo ladjo, kot sopotnik, nikoli ne veš,« je sklenil.