Komercialni svet me ne zanima več

Najprej jo vprašam, na katero ime najraje sliši. »Priznati moram, da sem se zgoraj kar navadila na Amayo in se tako zdaj tudi dojemam kot glasbenico. V tujini me vsi kličejo pod umetniškim imenom, doma v Sloveniji pa se ljudje težko navadijo na to, ker so me spoznali kot Majo Keuc in si doma tudi ne bi poenostavljala imena, če bi se osredotočala samo na domači trg. Lažje bi bilo, če bi bila samo Amaya, seveda.«
Maja je že 10 let na zvezdniškem nebu.

»Ko kdo reče 10 let, se mi zdi skoraj neverjetno, ker imam v sebi še vedno občutek, da sem tak otrok. Naučila sem se marsikaj, predvsem pa se še vedno učim zaupati sebi in da je življenje takšno, kakršnega si narediš. Lahko se odločiš, da bo kozarec napol poln ali napol prazen.« Zadnja leta 28-letnica ustvarja na Švedskem in tik pred pandemijo je domov priletela z zadnjim letalom.

»Ni mi žal, da sem se v tistem trenutku odločila, da grem domov, ker so tudi tam vsi studijski sessioni večinoma odpovedani, koncerti pa sploh. Vesela sem, da sem ta čas preživljala v krogu domačih, ker smo se imeli super, in v bistvu je bilo delo na neki način še bolj prijetno, ker sem bila kar nekako drugače sproščena kot sicer.« Ob tem mi še pove: »Zase lahko rečem, da je bil ta gumb na pavzo pravi balzam za dušo. Nenormalen tempo življenja živimo in res se je dobro vprašati, za koga to v resnici počnemo in kam to vodi.«
 

Alergična na obleko

Minuli teden je bil v znamenju posebne evrovizijske oddaje Evropa, prižgimo luči!, in ker nas je Maja leta 2011 zastopala na Evroviziji, jo povprašam, ali jo je gledala: »Gledala, gledala. Večinoma jo spremljam, ker je to en tak zabaven dogodek, ki si ga z veseljem ogledam v družbi prijateljev ali družine. Glasbeno moram priznati, da se me dandanes bolj redko kaj resnično dotakne, me pa kdo včasih preseneti.« Najboljša slovenska evrovizijska pesem je postala Majina No One, in ko ji čestitam, mi vzhičeno pove: »Bila sem kar malce presenečena, a mi je zelo veliko pomenilo, da sem se Sloveniji, ki bo zmeraj moj pravi dom, vtisnila v spomin v tako pozitivnem smislu. Hvala še enkrat vsem, ki ste glasovali!« Nato podoživi svoj evrovizijski nastop pred devetimi leti.

»Uh. Pri 19 letih sem bila resnično druga oseba. Najbolj mi je v spominu ostalo to, kako fajn smo se imeli, koliko težav sem imela s tisto obleko, na katero sem bila tudi alergična,« v smehu obrazloži, da je alergična na nikelj, ki so ga vsebovale kovinske niti na obleki, nato pa nadaljuje. »Spomnim se adrenalina, ko sem v finalu zaradi vseh nastopov in intervjujev izgubila glas in resnično čudežno odpela, prvega občutka, ko sem stopila na ta oder in začutila, da je to resnično moje poslanstvo, uvrstitve v finale in zelo visokih točk žirije in sosednjih držav ... Kaj naj rečem. Res je bilo lepo,« se nasmehne.


Kmalu po Evroviziji je zapustila Slovenijo, da bi uresničila svoje glasbene ambicije. »V tujini sem šele prvič imela priložnost, da ugotovim, kdo sploh sem in kaj si želim, ker se je v Sloveniji ta prepoznavnost zgodila tako rekoč čez noč in rast ni bila organska. Posledično sem bila na to navajena in je bil ta proces v tujini kar naporen.« Veliko ljudi se sprašuje, zakaj zaradi izjemnega talenta še ni svetovno znana. Ko ji to povem, najprej nekoliko vdihne, nato pa reče: »O tem bi lahko govorila ure. Rekla bi, da je to tudi moja zavestna odločitev, da sem v trenutkih, ko bi lahko naredila korak naprej, poslušala svojo intuicijo. Hvala bogu sem zelo mlada izkusila glasbeno industrijo, ki ima večinoma zelo malo zveze z glasbo in zelo veliko veze s poslom in psihologijo potrošnikov. Talent in dober glas dandanes v komercialnem svetu pomenita bore malo. Komercialni svet me že dlje ne zanima več, ker se tamkajšnje vrednote preveč tepejo z mojimi. V tujini sem odkrila toliko malo manj znanih glasbenikov, ki pa so velikani na alternativni sceni, in po mojih pojmih živijo zelo lepo, vendar jim za to ni treba izdati samih sebe. Zdi se, da je še vedno glasba tista, ki je v prvem pomenu.«
 

Uživa v samskem stanu

Glasbenica je na prvi majski dan izdala novo skladbo Trust Issues. »Nastala je takoj po mojem razhodu s partnerjem, zelo naravno. Pesmi so se v tistem času pisale kar same od sebe in naravno sem se vrnila k svoji prvotni ljubezni do soul/R&B glasbe. Na mojem kanalu na youtubu je izšla tudi akustična različica, kjer se čustva po mojih pojmih še bolj izrazijo.«
Že kot mlada punca je veliko izkusila, zaradi fanta se je preselila na Švedsko. »Najtežje je bilo dojeti, da včasih samo ljubezen ni dovolj, ampak tudi dejanska kompatibilnost v življenju.«

O svojem odnosu z bivšim mi pove: »Ko si enkrat toliko let skupaj in se moraš za zvezo že zaradi kulturnih in geografskih razlik toliko truditi, nastane poseben odnos, ki je po navadi kar ena takšna prelomnica v smislu osebne rasti. Imava lep odnos, se pa ne slišiva zelo pogosto, ker je težko nekoga preboleti, če si z njim ves čas na zvezi.« Zdaj je lepotica že dve leti leti samska. »Ker že od svojega 15. leta nisem bila več kot tri mesece samska, sem očitno to zelo potrebovala, ker sem se morala malce postaviti na mesto pri sami sebi.«


Na koncu jo vprašam, kaj jo je v življenju najbolj izučilo, in kot iz topa izstreli: »Da me ni več tako strah biti to, kar sem, ker je ugajanje drugim samo daljšnjica do neizpodbitnega vračanja nazaj k resnici. To nas življenje ves čas uči, če se tega zavedamo ali ne.« Preden se posloviva, mi zaupa še svoje vodilo: »Strah ubije več sanj, kot bi jih kdaj lahko neuspeh.«