Kot Jadranka Krt v menopavzi

Katarina Keček. Novinarka. Izbrisana. Štirikrat mati. Strastna jogistka. Kdo ne pozna vihrave ženske, ki je še v objemu abrahama videti kot najstnica. In se tako tudi počuti, čeprav je njena zavest prekaljena z izkušnjami in bridkostmi, ki same po sebi kličejo po knjigi. Prodorna novinarka, ki za časa svoje televizijske kariere ni klonila pred nobeno bariero, tudi zadnja leta, ko jo je zaneslo v poslovni svet, slovi po ostrem jeziku, pogumu in pravičništvu.

V eksplozivnih kolumnah se odražajo njene mimobežne zgodbe iz realnega sveta, kot gostja v oddaji pa je nazadnje dvignila prah, ko je besedno spodjedla kontroverzno filozofijo razvpitega Romana Vodeba. Ves čas, ko je poklicno rasla in ustvarjala, pa je v njej tlela silna želja po pisateljevanju. »Že od mladih nog prebiram knjige, to mi je bil vedno najljubši hobi, pa tudi pisala sem venomer zelo rada. V bistvu sem si vedno želela biti pisateljica, ne pa novinarka. Ker pa fakultete za pisateljevanje ni bilo in je še vedno ni, sem šla na novinarski faks, ki se mi je zdel najboljši približek. No, in ker tudi veliko govorim, sem potem tu pristala za dobrih, pisanih in zanimivih 30 let, v katerih se je marsikaj zgodilo. Ves ta čas so se v meni zbirale razne zgodbe, ki sem jih slišala na svoji novinarski poti in ki nikoli niso bile ne zapisane ne povedane, ker zanje enostavno ni bilo interesa,« se razgali novopečena pisateljica, ki že lahko vonja barvo tiska na platnicah svojega prvenca, Umetnost zavijanja z očmi.

Roman, ki prinaša »na desetine zabavnih, zanimivih, težkih in tudi bizarnih zgodb, ki so se nakopičile v meni. Neverjetno potrebo sem čutila, da moram vse to izliti iz sebe, da lahko naredim prostor novim zgodbam in knjigam, ki me nestrpno čakajo.«
 

Zgrabil jo je za rit

Bralke in bralci, ki hlastajo za njenimi zapisi na Katarininem osebnem profilu, začinjenimi z znatnim prgiščem humorja in ostrino satire, knjige že naročajo, radovedni, kako se bo razvila tragikomična zgodba o Lidiji S., cinični bančni uslužbenki, mami in nepopravljivi kofetkarici, ki v coni udobja svojega življenja umira na obroke oziroma na leasing, kot temu ona reče, bistvo povzame pisateljica. Odlomek zgodbe, ki ga v hipu pogoltnete na Katarinini spletni strani (www.katarinakecek.com), kliče po še, zlasti tiste, ki vedo, da je Katarina netipična razdiralka tabujev, saj, frcne, »ob kavi se lahko pogovarjam o hemoroidih ali pa o nenavadnem spolnem obnašanju pingvinov, obe temi sta mi zanimivi in zabavni. Očitno imam profesionalno deformacijo.«

Kritična popisovalka družbenih anomalij tudi v knjigi sledi normam, ki si jih je postavila pri delu: nesprejemljivost zlorabe moči in arogance vladajočih. Nazadnje smo lahko angažiran zapis prebrali na njenem facebooku, kako jo je župan lepe slovenske občine iz svoje avtoritarnosti nonšalatno zgrabil za rit. Morda bi ga pred četrt stoletja nokavtirala, a je obrzdala jezo in jo sprostila v splet. Moč peresa, je spoznala ob velikih temah, s katerimi se je srečevala v raziskovalnem novinarstvu, kot so stavka sindikatov, begunski valovi, umori, volitve, »bila sem recimo v Iraku tik pred zalivsko vojno, v Beogradu med bombardiranjem«, je neizmerna.

»Velike zgodbe se same napišejo. Meni pa je bil vedno izziv, da naredim super zgodbo iz nič. Iz recimo gumba na tleh.« In takšna, majhna epizoda nekega življenja, ki je lahko zgodba vsakega izmed nas, je tudi Katarinin knjižni prvorojenec, katere osnovni namen je, da spravi v dobro voljo in smeh.