Poslovil se je edinstven igralski obraz: Kradel zanimive ljudi, mlade učil borilnih veščin

Dare Valič je bil znan po karakternih in komičnih vlogah, v katerih je v popolnosti izrazil svoj igralski dar. V življenju je ustvaril več sto gledaliških vlog, igral pa je tudi v številnih filmih, televizijskih filmih, nadaljevankah ter radijskih igrah. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi najbolj prestižno nagrado za igralske dosežke v slovenskem prostoru, Borštnikov prstan za življenjsko delo.

Po dolgotrajni bolezni je v 83. letu starosti umrl igralec Dare Valič

Edinstven igralski obraz

Dare Valič se je rodil leta 1941 v Banjaluki še v tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Po osvoboditvi je s starši odšel v Ljubljano, kjer je na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost med letoma 1961 in 1965 študiral dramsko igro pri profesorjih Vidi Juvan in Milanu Korunu ter leta 1991 tudi diplomiral. Od 1969. do 1971. je bil svoboden igralec, v tem času je igral v SNG Drama Ljubljana, gledališču Glej, Slovenskem mladinskem gledališču, Primorskem dramskem gledališču in na Mestnem odru v Kopru, od leta 1971 do upokojitve leta 2005 pa je bil član ljubljanske Drame.

Nepozaben v filmu To so gadi.

Prav v Drami se je razvil v enega najprepoznavnejših igralcev svoje generacije, kakor so zapisali v obrazložitvi za Borštnikov prstan, ki ga je prejel leta 2016. Označili so ga za »nedvomno veliko igralsko osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin«.

Bogata kariera

V ljubljanski Drami je odigral vrsto glavnih gledaliških vlog, kot so bili Tancredi v Vdovi iz Ankone Angela Beolca - Ruzanteja (1972), Murzavecki v Volkovih in ovcah A. N. Ostrovskega (1974) in Cronin v predstavi Rihardova umetna noga Brendaha Behana (1976). Bil je tudi Horacij v Shakespearovem Hamletu (1968), Aleksander v Zupanovem Aleksandru praznih rok (1971), Freddy Eynsford-Hill v Pygmalionu G. B. Shawa (1971), Juan v Sodniku Zalamejskem P. Calderona de la Barce (1972), grof Šarm v Gombrowiczovi Opereti (1973), Konstantin v Vanjušinovih otrocih S. A. Najdenova (1974), Jonatan Jeremija v Operi za tri groše (1975), Julijan Ščuka v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) in Jernej v Zajčevem Vorancu (1980).

Ustvaril je več sto gledaliških vlog, igral tudi v številnih filmih, televizijskih filmih in nadaljevankah ter v radijskih igrah.

Ena izmed njegovih zadnjih filmskih vlog je bila v komični drami Srečen za umret iz leta 2013.

Zaigral je tudi v vrsti filmov, med drugim v Kosmačevem Peta zaseda (1968), Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem Med strahom in dolžnostjo (1976), Klopčičevem Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Bevčevem To so gadi. Valič je najraje igral ljudi, ki so bili diametralno nasprotje njegovega značaja. Te ljudi je, kot je ob prejemu Borštnikovega prstana leta 2016 pojasnil v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, potegnil iz likov v gostilni: »Poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase. Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega ne počnem več.«

Nina Valič se je podala po očetovih stopinjah. FOTO: Jože Suhadolnik

Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je med drugim poučeval borilne veščine oziroma sabljanje, konec 80. let prejšnjega stoletja pa je bil tudi član Odbora za človekove pravice. Bil je nečak igralca Aleksandra Valiča. Imel je štiri otroke, med katerimi sta se Nina in Blaž Valič prav tako zavezala igralskemu poklicu. Dareta Valiča so k zadnjemu počitku položili v soboto v Ljubljani.