NEČLOVEŠKO RAVNANJE
Benedettijevo spreletel srh: »Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov«
Ksenija Benedetti je iskreno spregovorila o njenem najtežjem letu v življenju, ko ji je umrl oče in ko je Borisa udarila kap.
Odpri galerijo
Ksenija Benedetti. FOTO: Leon Vidic, Delo
Prva dama protokola Ksenija Benedetti je v kolumni za Onaplus zapisala nekaj pretresljivih podrobnosti, ki jih je kot pacientka ali svojec bolnika doživljala v zdravstveni ustanovi od blizu. Med drugimi se kot grozljivka bere del kolumne, v katerem piše resnično zgodbo, kako so njenemu očetu sporočili, da za njegovo ozdravitev ni več upanja.
»Očeta so v prvem prostoru ob pisalnih mizah posedli na pisarniški stol, okrog njega se je v polkrogu STOJE postavilo približno 10 zdravnic in zdravnikov v belih haljah s pogledi in obrazi, ki niso pripovedovali ničesar dobrega. Postavili so me k vratom, nekaj metrov stran od očeta. Prizor, ki bi zamajal vsakega, tudi zdravega človeka. Kot bi postavili obsojenca za najhujše kriminalne delikte, preden bi mu ljudstvo izreklo sodbo. Manjkal je le močan reflektor, usmerjen v njegov obraz. Oblil me je srh. Nato je zdravnica, ki je konzilij vodila, s suhim, rezkim, trdim glasom strogega policijskega inšpektorja, na hitro povedala: 'Jah, Mahne, tele vaše izvide smo pregledali in nimamo več kaj. Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov.' 'Koliko časa še imam?', je vprašal moj oče. 'Jah, takole bom rekla,' je zdravnica nadaljevala z glasom, kot bi se pogovarjala o okvari pralnega stroja: 'Dajte se veseliti vsakega dneva sproti. Kako naj vam to povem, no, na primer – če bi bila gospa Benedetti, vaša hči, sedaj noseča, se vi ne bi mogli veseliti te novice,'« je zapisala zgrožena Benedettijeva.
Kot je dodala, je potem mlajša zdravica »želela popraviti obupno komunikacijo kolegice, a je v trenutku, ko je to izrekla, bila deležna ubijalskega pogleda glavne zdravnice, ki je nemo kričal: 'Kaj se zdaj ti oglašaš, saj sem že jaz povedala. Utihni!' In je iz strahu pred nadrejeno zdravnico, pogledala v tla in res utihnila. Tudi vse ostale bele halje so ostale neme in s svojo belino postale nepremične ledene rože na mrzlih oknih pogube. Nihče si ni upal ničesar reči. Zakaj so potem vsi tam?,« se je spraševala osupla Benedettijeva, ki meni, da tako, »kot se je obnašala tista zdravnica, se ne obnaša niti z nekom, ki ima prehlad, kaj šele raka. Tudi če so izvidi slabi, tudi če zdravljenje ni več možno in je treba to pacientu povedati, se to NIKOLI ne bi smelo narediti na način, da ga ubiješ že pred smrtjo«.
Benedettijeva se je v kolumni zahvalila številnemu osebju na onkološki kliniki in prostovoljcem in sporočila, da njena zgodba ni kritika kar počez, »je le pripoved, kaj se lahko zgodi, skoraj mimogrede, morda včasih celo nehote, ko se pozabi na to, da pacient ni le 'primer', številka, temveč čuteči človek z imenom in priimkom«.
Celotno kolumno si lahko preberete na povezavi Ksenija Benedetti: Kar je doživel moj oče, se ne bi smelo dogajati.
»Očeta so v prvem prostoru ob pisalnih mizah posedli na pisarniški stol, okrog njega se je v polkrogu STOJE postavilo približno 10 zdravnic in zdravnikov v belih haljah s pogledi in obrazi, ki niso pripovedovali ničesar dobrega. Postavili so me k vratom, nekaj metrov stran od očeta. Prizor, ki bi zamajal vsakega, tudi zdravega človeka. Kot bi postavili obsojenca za najhujše kriminalne delikte, preden bi mu ljudstvo izreklo sodbo. Manjkal je le močan reflektor, usmerjen v njegov obraz. Oblil me je srh. Nato je zdravnica, ki je konzilij vodila, s suhim, rezkim, trdim glasom strogega policijskega inšpektorja, na hitro povedala: 'Jah, Mahne, tele vaše izvide smo pregledali in nimamo več kaj. Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov.' 'Koliko časa še imam?', je vprašal moj oče. 'Jah, takole bom rekla,' je zdravnica nadaljevala z glasom, kot bi se pogovarjala o okvari pralnega stroja: 'Dajte se veseliti vsakega dneva sproti. Kako naj vam to povem, no, na primer – če bi bila gospa Benedetti, vaša hči, sedaj noseča, se vi ne bi mogli veseliti te novice,'« je zapisala zgrožena Benedettijeva.
Kot je dodala, je potem mlajša zdravica »želela popraviti obupno komunikacijo kolegice, a je v trenutku, ko je to izrekla, bila deležna ubijalskega pogleda glavne zdravnice, ki je nemo kričal: 'Kaj se zdaj ti oglašaš, saj sem že jaz povedala. Utihni!' In je iz strahu pred nadrejeno zdravnico, pogledala v tla in res utihnila. Tudi vse ostale bele halje so ostale neme in s svojo belino postale nepremične ledene rože na mrzlih oknih pogube. Nihče si ni upal ničesar reči. Zakaj so potem vsi tam?,« se je spraševala osupla Benedettijeva, ki meni, da tako, »kot se je obnašala tista zdravnica, se ne obnaša niti z nekom, ki ima prehlad, kaj šele raka. Tudi če so izvidi slabi, tudi če zdravljenje ni več možno in je treba to pacientu povedati, se to NIKOLI ne bi smelo narediti na način, da ga ubiješ že pred smrtjo«.
Benedettijeva se je v kolumni zahvalila številnemu osebju na onkološki kliniki in prostovoljcem in sporočila, da njena zgodba ni kritika kar počez, »je le pripoved, kaj se lahko zgodi, skoraj mimogrede, morda včasih celo nehote, ko se pozabi na to, da pacient ni le 'primer', številka, temveč čuteči človek z imenom in priimkom«.
Celotno kolumno si lahko preberete na povezavi Ksenija Benedetti: Kar je doživel moj oče, se ne bi smelo dogajati.
