SPOMIN NA ZGODOVINSKI DAN
Ksenija Benedetti se spominja: Tudi tisto grozno frizuro sem kmalu zamenjala (VIDEO)
Nekdanja vodja državnega protokola se spominja, da je pristala v medijih, ker se je predsednik ZDA od nje poslovil s poljubom (na lice).
Odpri galerijo
Pred 20 leti, le nekaj dni pred 10. obletnico samostojnosti, se je Slovenija znašla v središču svetovne pozornosti. V našo deželo na sončni strani Alp sta namreč prišla voditelja dveh svetovnih velesil – novoizvoljeni predsednik ZDA George W. Bush in ruski predsednik Vladimir Putin sta za svoje prvo srečanje izbrala Slovenijo. Eno pomembnejših vlog pri pripravah srečanja in njegovi izvedbi, ob katerem se je naša država znašla na prvi strani svetovnih medijev, je imela tedanja vodja protokola Ksenija Benedetti.
Med prvimi odmevnejšimi dogodki, ki jih je pripravil protokol pod vodstvom Ksenije Benedetti pa je bil manj kot leto dni po nastopu njenega mandata prav vrh Bush-Putin. Kako so potekale priprave in kaj ji je najbolj ostalo v spominu?
Razlika med tem in drugimi, ravno tako za našo državo pomembnimi obiski je bila v tem, da je šlo za srečanje dveh tujih predsednikov na naših tleh: »V protokolu smo se takoj lotili dela in skupaj s policijo, kabineti predsednika države in vlade, uradom vlade za komuniciranje, slovenskim zunanjim ministrstvom ter veleposlaništvoma ZDA in Ruske federacije začeli priprave. Zanimiv je bil sestanek med predstavniki ruske in ameriške predhodnice in nami, ki je potekal na Brdu, kjer smo presekali marsikateri gordijski vozel. Kak dan pred dogodkom smo izvedli tudi generalko, kjer smo 'odigrali' vsak korak.«
Druga zgodba, ki je ji ostala najbolj v spominu, je bilo slovo ameriškega predsednika pred letalom: »Od mene se je poslovil z rokovanjem, a tudi s poljubom na lice. In ta fotografija je nekaj časa krasila strani v časopisih, če se prav spomnim, je bila tudi na neki naslovnici. To seveda ni bilo nič takega. Ameriški predsednik se je na enak način poslovil tudi od drugih dam.«
16. junija 2001 sta se Bush in Putin prvič iz oči v oči srečala na Brdu pri Kranju. Srečanje sta gostila tedanji slovenski premier Janez Drnovšek in predsednik države Milan Kučan. Ksenija Benedetti je bila za šefinjo protokola prvič imenovana julija 2000. Na tem mestu je bila 18 let, v tem času pa je s sodelavci pripravila in izvedla več kot 550 državniških, uradnih in delovnih obiskov najvišjih tujih predstavnikov v Sloveniji, več kot 350 državniških, uradnih in delovnih obiskov najvišjih predstavnikov Slovenije v tujini ter več kot 130 državnih proslav. Pripravljali so tudi vse druge protokolarne dogodke za visoke slovenske funkcionarje (več kot 5.500 dogodkov), predsednike države in vlade je spremljala na uradnih obiskih v tujini. Med najodmevnejšimi, lahko bi rekli zgodovinskimi, dogodki, ki so jih pripravili in izvedli pod njenim vodstvom pri protokolu, so obisk britanske kraljice Elizabete II. leta 2008, obiska Busha istega leta in trije obiski Putina.
Med prvimi odmevnejšimi dogodki, ki jih je pripravil protokol pod vodstvom Ksenije Benedetti pa je bil manj kot leto dni po nastopu njenega mandata prav vrh Bush-Putin. Kako so potekale priprave in kaj ji je najbolj ostalo v spominu?
»Za to, da se bosta predsednika ZDA in Ruske federacije srečala v Sloveniji, sem izvedela neko soboto med vožnjo na Štajersko. Izlet je splaval po vodi, ker sem nemudoma zavila v svojo pisarno in začela klicati na vse mogoče konce. To je res bil zgodovinski dogodek,« se spominja, kako se je začelo.
Razlika med tem in drugimi, ravno tako za našo državo pomembnimi obiski je bila v tem, da je šlo za srečanje dveh tujih predsednikov na naših tleh: »V protokolu smo se takoj lotili dela in skupaj s policijo, kabineti predsednika države in vlade, uradom vlade za komuniciranje, slovenskim zunanjim ministrstvom ter veleposlaništvoma ZDA in Ruske federacije začeli priprave. Zanimiv je bil sestanek med predstavniki ruske in ameriške predhodnice in nami, ki je potekal na Brdu, kjer smo presekali marsikateri gordijski vozel. Kak dan pred dogodkom smo izvedli tudi generalko, kjer smo 'odigrali' vsak korak.«
Kot vodja protokola je vedela, da bo imela tistega zgodovinskega dne vidno vlogo. »Ker sem imela zase premalo časa, da bi hodila po trgovinah, sem svojo šiviljo prosila, naj mi sešije nov kostim v eni izmed umirjenih barv. Vprašala me je, ali je oker bukle debelejša svila v redu, in seveda sem rekla, da je oker barva v redu. Bilo je poletje, gospe smo bile oblečene v svetlejših tonih. No, po obisku je bila barva moje obleke, ki je na soncu in v očesu kamer med vsemi temnimi moškimi oblekami žal nič kaj oker in zelo rumeno žarela (v notranjih prostorih pa ne), ena izmed najpomembnejših novic v medijih. Ne moja šivilja ne jaz nisva mislili na to, da lahko neka umirjena barva na soncu in ob drugih temnih oblačilih tako zelo zažari. Najprej mi je bilo malce hudo, potem pa sem si kmalu rekla takole: če so mediji od vsega dogodka izluščili le kot češ neprimerno barvo moje obleke, potem vem, da smo ta zgodovinski dogodek zvrstno izvedli. Ta obleka se še danes, po dvajsetih letih, znajde med vprašanji kakšnega mojega intervjuja. No, kasneje z barvami nisem več tvegala. Tudi tisto grozno frizuro sem kmalu zamenjala (smeh),« se spominja.
Druga zgodba, ki je ji ostala najbolj v spominu, je bilo slovo ameriškega predsednika pred letalom: »Od mene se je poslovil z rokovanjem, a tudi s poljubom na lice. In ta fotografija je nekaj časa krasila strani v časopisih, če se prav spomnim, je bila tudi na neki naslovnici. To seveda ni bilo nič takega. Ameriški predsednik se je na enak način poslovil tudi od drugih dam.«